izpis_h1_title_alt

Razvoj, trajnost in demokracija, nemogoča trojica? : doctoral dissertation
ID Kančev, Ivan (Avtor), ID Vodovnik, Žiga (Mentor) Več o mentorju... Povezava se odpre v novem oknu

.pdfPDF - Predstavitvena datoteka, prenos (9,81 MB)
MD5: 8BC63FD9FC7E16849DC36520A482956D

Izvleček
V tretjem desetletju 21. stoletja je človeštvo z družbeno-ekonomskim redom globalizacije na zadnjem razpotju med trajnostjo in propadom. Sodobne podnebne spremembe, družbeno-gospodarske krize in mednarodni konflikti se medsebojno krepijo in se združujejo v dogodek podoben izumrtju. V dobi antropocenskega izumiranja, ob vse večji družbeno-gospodarski nestabilnosti in na pragu krize podnebnih sprememb, cilji trajnostnega razvoja (CTR) predstavljajo odgovor Združenih narodov. Cilji trajnostnega razvoja ZN so po obsegu edinstveni, saj naj bi do leta 2030 odpravili svetovno revščino, lakoto, podnebne spremembe in 14 ostalih razvojnih ciljev. Ta razvojna pot pospešene gospodarske rasti in industrializacije se sooča z eksistenčno grožnjo podnebnih sprememb in skupnimi učinki antropocena. Po najnovejših znanstvenih podatkih Medvladnega foruma o podnebnih spremembah (IPCC) se obdobje za odločilno globalno dekarbonizacijo do leta 2030 zapira. Zato ta disertacija raziskuje to dihotomijo med ekološko trajnostjo in gospodarskim razvojem v svetu z zmanjševanjem naravnih virov. Na sredini je vprašanje demokracije in njenega mesta med prizadevanji za razvoj in ekološko trajnost. Glavni raziskovalni problem doktorske disertacije izhaja iz naslova, in sicer soobstoj razvoja, demokracije in ekološke trajnosti. V 21. stoletju je ključni problem zagotoviti združljivost modela Združenih narodov za trajnostni razvoj, demokracije in stabilne biosfere v času krize podnebnih sprememb. Zaradi zapletenega obstoja te trojice je treba uporabiti tri raziskovalna vprašanja o ekonomskih in ekoloških posledicah razvoja in njegovega soobstoja z demokracijo. Prvo raziskovalno vprašanje se nanaša na makroekonomske koristi uradne razvojne pomoči (URP) za države donatorice in njihove družbe. V disertaciji so analizirane posledice teh koristi, ali so škodljive za države v razvoju ali pa gre za povsem simbiotičen odnos. Podvprašanje bo zlasti preučilo obseg nizozemske bolezni, ki jo povzroča uradna razvojna pomoč, in eksponentno naraščanje državnega dolga držav v razvoju. Z uporabo empirično dokazane monetarne teorije lahko interdisciplinarna celostna analiza pokaže nov pogled na uradno razvojno pomoč in njene posledice. Pri tem raziskovalnem vprašanju bo uporabljen raziskovalni pristop. Drugo raziskovalno vprašanje se nanaša na soobstoj razvojne paradigme in demokracije. Raziskovalno vprašanje kritično preučuje demokratični primanjkljaj glavnih razvojnih organizacij. Naslednje podraziskovalno vprašanje analizira, ali so glavne razvojne organizacije zagotovile več uradne razvojne pomoči demokratičnim vladam ali nedemokratičnim političnim sistemom. Kompleksnost tega raziskovalnega vprašanja in podvprašanja narekuje uporabo kritične teorije kot raziskovalne paradigme, ki poudarja pomen razumevanja razmerij moči in družbenih struktur. Tretje raziskovalno vprašanje se nanaša na soobstoj razvojne paradigme in ekološke trajnosti. Ta raziskovalni pristop k analizi izčrpavanja naravnih virov in rastočega kapitalističnega gospodarstva ob krizi podnebnih sprememb ponuja alternativni pogled na paradigmo trajnostnega razvoja Združenih narodov. Disertacija temelji na več študijah primerov, da bi analizirala različna raziskovalna vprašanja. Zbiranje podatkov je potekalo pretežno iz treh metodoloških virov: primarnih virov, kot so uradni dokumenti, arhivski zapisi, sekundarni podatki in analize priznanih avtorjev ter politična etnografija. Glavni znanstveni prispevek disertacije je uporaba empirično dokazane monetarne teorije ter uporaba najnovejših znanstvenih podatkov IPCC in naravoslovcev. V zadnjih sedmih desetletjih so ekonomisti Svetovne banke v svojih ekonomskih modelih uporabljali teorijo finančnega posredništva v bančništvu, medtem ko so zanemarjali empirično dokazano teorijo ustvarjanja kreditov v bančništvu. Z vidika trajnostnega razvoja ta teorija pomeni spremembo paradigme, saj ne gre za pomanjkanje rezervne valute, temveč za omejene naravne vire. Z drugimi besedami, poti do ciljev trajnostnega razvoja ZN ne omejujejo sredstva, temveč omejen svetovni proračun za ogljik in vse manjši naravni viri. Glede na realnost empirično dokazane monetarne teorije rezultati kažejo na velike koristi uradne razvojne pomoči za države donatorice in njihove korporacije, medtem ko imajo nenamerne posledice za države v razvoju. V okviru tega pristopa uradni podatki kažejo, da so države v razvoju prenesle bistveno več sredstev in virov, kot so jih prejele kot uradno razvojno pomoč. Poleg tega obstajajo stranski učinki v smislu kopičenja zgodovinsko največjega dolga držav v razvoju in nizozemske bolezni. Diplomsko delo je pokazalo, da nizozemska bolezen obstaja v nekaterih državah v razvoju in da obstaja točka nasičenosti uradne razvojne pomoči, ki jo sproži. Čeprav so trenutni stranski učinki minimalni, se lahko nizozemska bolezen izkaže za oviro pri velikem globalnem prizadevanju za doseganje ciljev trajnostnega razvoja ZN. Diplomsko delo raziskuje tudi demokratični primanjkljaj v največjih razvojnih organizacijah, njihovo zgodovino, postopke glasovanja in posojilne prakse. Ta zgodovinska analiza je ključnega pomena, saj analizira Keynesov prvotni razvojni predlog, ki bi lahko bil bolj demokratičen in trajnosten. Diplomsko delo obravnava manj znane organe skupine Svetovne banke, Mednarodni center za reševanje investicijskih sporov. Odločitve in ukrepi tega mednarodnega sodišča so spodkopali demokracijo in ekološko trajnost držav v razvoju. Kvantitativna analiza razvojne pomoči nedemokratičnim političnim sistemom je pokazala, da se razvojna pomoč in pomoč v hrani uporabljata za spodbujanje zunanje politike razvitih držav. V nasprotju z najboljšimi nasveti ekonomistov Svetovne banke je bila razvojna pomoč osredotočena na nedemokratične politične sisteme. Z drugimi besedami, manj uradne razvojne pomoči je bilo namenjene demokratičnim državam v razvoju, ki imajo dobro upravljanje in izvajajo dobre gospodarske politike.Na področju ekološke trajnosti so v diplomski nalogi raziskana protislovja v ciljih trajnostnega razvoja ZN. Najnovejši znanstveni podatki Medvladnega foruma o podnebnih spremembah kažejo, da je svet v globalnem ekološkem presežku, pri čemer je za preprečitev okoljskega kolapsa na voljo razmeroma malo sredstev za ogljik. Planetarne meje in podnebne prelomnice predstavljajo nepremostljivo oviro pri doseganju ciljev trajnostnega razvoja ZN. Do leta 2023 bodo globalni toplogredni plini dosegli raven, pri kateri ne bo izvedljivega scenarija za dekarbonizacijo, ki bi omogočil ohranitev povprečne globalne segrevanosti pod 2 °C. Zato IPCC upa na začasno prekoračitev globalnega segrevanja, medtem ko bi tehnologija negativnih emisij (NET) v prihodnosti popravila koncentracijo ogljika. Največja inženirska projekta v zgodovini človeštva, NET in CTR, bi zahtevala največji presežek neto energije. Vendar pa pomanjkanje interdisciplinarnih raziskav v ZN ni predvidelo sodobnih gospodarskih in energetskih kriz, ki spodkopavajo izvedljivost NET. Cilji trajnostnega razvoja Združenih narodov temeljijo na tehnološkem napredku na področju energetske učinkovitosti, vendar zanemarjajo Jevonsov paradoks in učinek odboja. Zato bo strategija IPCC o proračunu za ogljik tudi ob najbolj konservativnih ocenah učinka odboja napačno izračunala 20-30 % zmanjšanje toplogrednih plinov. Poleg tega se kriza podnebnih sprememb povečuje zaradi izčrpavanja naravnih virov. Diplomsko delo analizira globalne konice fosforja, tal in vode, ki bodo ogrozile cilj trajnostnega razvoja, tj. podvojitev svetovnega kmetijstva. Končno, cilji trajnostnega razvoja ZN ne upoštevajo podnebnih prelomnic, ki pospešujejo krizo podnebnih sprememb. Glede na znanstvene podatke o krizi podnebnih sprememb postaja zelo malo verjetno, da bo cilj trajnostnega razvoja dosežen do določenega roka leta 2030. Zato je v disertaciji predlagan skromnejši cilj trajnostnega razvoja, osredotočen na preživetje človeštva in biosfere s hitro dekarbonizacijo, deindustrializacijo in de-dolarizacijo. Svetovni denarni sistem petrodolarja ni demokratičen in ni združljiv z načrti IPCC za dekarbonizacijo. Vendar lahko ta nenadna deindustrializacija in dekarbonizacija odpravita globalni učinek maskiranja aerosolov, hkrati pa povzročita nenadno nepovratno globalno segrevanje in množično izumiranje. Zato znanstveni podatki kažejo na neizogibno globalno ekološko prekoračitev, ki ji bo sledilo hitro zmanjšanje globalne družbeno-gospodarske kompleksnosti. Če povzamemo, bodo morale glavne razvojne organizacije prilagoditi cilje trajnostnega razvoja novi okoljski realnosti antropocena.

Jezik:Angleški jezik
Ključne besede:cilji trajnostnega razvoja, nizozemska bolezen, nedemokratični politični sistemi, skupina Svetovne banke, podnebne spremembe, proračun za ogljik, meje rasti.
Vrsta gradiva:Doktorsko delo/naloga
Tipologija:2.08 - Doktorska disertacija
Organizacija:FDV - Fakulteta za družbene vede
Kraj izida:Ljubljana
Založnik:I. Kančev
Leto izida:2023
Št. strani:592 str.
PID:20.500.12556/RUL-150555 Povezava se odpre v novem oknu
UDK:502.131.1:321.7(043.2)
COBISS.SI-ID:165252867 Povezava se odpre v novem oknu
Datum objave v RUL:20.09.2023
Število ogledov:873
Število prenosov:87
Metapodatki:XML DC-XML DC-RDF
:
Kopiraj citat
Objavi na:Bookmark and Share

Sekundarni jezik

Jezik:Slovenski jezik
Naslov:Development, Sustainability and Democracy, the Impossible Trinity?
Izvleček:
In the third decade of the 21st century, mankind with the socioeconomic order of globalization is at the last crossroad between sustainability and collapse. The contemporary climate change, socio-economic crises and international conflicts are mutually self-reinforcing and converging into an extinction-type event. In the age of the Anthropocene extinction, amid growing socio-economic instabilities and at the precipice of the climate change crisis, the UN’s response are the sustainable development goals (SDG). The UN’s SDGs are unprecedented in size as they are set to end global poverty, hunger, climate change and 14 other development goals by 2030. This development path of accelerated economic growth and industrialization is confronted with the existential threat of climate change and the combined effects of the Anthropocene. According to the latest scientific data from the Intergovernmental Panel on Climate Change (IPCC), the window for decisive global decarbonization is closing by 2030. Therefore, this thesis explores this dichotomy, between ecological sustainability and economic development within a world with diminishing natural resources. In the middle is the question of democracy and its place among the quest for development and ecological sustainability. The main research problem of the dissertation derives from the title, the coexistence of development, democracy and ecological sustainability. Specifically, the critical problem of the 21st century is to provide the compatibility of the UN’s SDG model, democracy and stable biosphere during the climate change crisis. The complex existence of this trinity compels the usage of three research questions on the economic and ecological consequences of development and its coexistence with democracy. The first research question refers to the macroeconomic benefits of official development assistance (ODA) towards the donor countries and their corporations. The dissertation analyses the consequences of these benefits, whether they are harmful to the developing countries or if it is a purely symbiotic relationship. Specifically, the sub-question will explore the extent of the ODA-induced Dutch Disease and the exponential rise of the sovereign debt of the developing countries. Using the empirically proven monetary theory, an interdisciplinary holistic analysis can show a novel perspective of ODA and its consequences. This research question will use the explorative approach. The second research question refers to the coexistence of the development paradigm with democracy. Specifically, the research question critically explores the democratic deficit of the main development organizations. The following sub-research question analyses whether the main development organizations have provided more ODA to democratic governments or undemocratic political systems. The complexity of this research question and subquestion compels the use of critical theory as a research paradigm that emphasizes the importance of understanding power relationships and social structures. The third research question refers to the coexistence of the development paradigm with ecological sustainability. This research approach of analysing the depleting natural resources and growing capitalist economy amid the climate change crisis gives an alternative view of the UN’s sustainable development paradigm. The thesis is based on multiple case studies in order to analyse the different research questions. The collection of data was predominantly from three methodological sources: primary sources such as official documents, archival records, secondary data and analysis of renowned authors, as well as political ethnography. The main scientific contribution of the dissertation is the use of empirically proven monetary theory and the use of the latest scientific data from the IPCC and natural scientists. For the past seven decades, the World Bank economists have been using the financial intermediation theory of banking in their economic models while neglecting the empirically proven credit creation theory of banking. In terms of sustainable development, this theory represents a paradigm shift as there is no shortage of the reserve currency, but of finite natural resources. In other words, the path for the UN’s SDG is not limited by funds, but by the limited global carbon budget and diminishing natural resources. Given the realities of the empirically proven monetary theory, the results show significant benefits of ODA towards the donor countries and their corporations, while unintended consequences for the developing countries. Within this approach, the official data show that the developing countries have been transferring significantly more funds and resources than they have been receiving as ODA. Additionally, there are side-effects in terms of the accumulation of the historically largest debt of the developing countries and the Dutch Disease. The thesis has shown that the Dutch Disease exists within some developing countries and there is a saturation point of ODA that triggers it. Although the current side effects are minimal, the Dutch Disease can prove to be a barrier to the global big push for the UN’s SDG. The thesis also explores the democratic deficit within the largest development organizations, its history, voting processes, and lending practices. This historical analysis is crucial as it analyses Keynes's original development proposal that could have been more democratic and sustainable. The thesis explores the less-known bodies of the World Bank Group, the International Centre for Settlement of Investment Disputes. The decisions and actions of this international tribunal have undermined the democracy and ecological sustainability of the developing countries. The quantitative analysis of development aid to undemocratic political systems has led to results that development and food aid has been used for promoting the foreign policies of the developed countries. Contrary to the best advice from the World Bank economists, the development aid has been concentrated on undemocratic political systems. In other words, less ODA has been provided to democratic developing countries that have good governance and implement sound economic policies. In terms of ecological sustainability, the thesis explores the contradictions within the UN’s SDG. The latest scientific data from the IPCC indicate that the world is in a global ecological overshoot, with a relatively small carbon budget left for avoiding an environmental collapse. The planetary boundaries and the climate tipping points represent an insurmountable obstacle to the UN’s SDG. As of 2023, the global greenhouse gasses have reached levels where there is no viable decarbonization scenario for keeping at below 2°C average global warming. Therefore, the IPCC hopes for a temporary global warming overshoot while the negative emissions technology (NET) would rectify the carbon concentration in the future. The largest engineering projects in the history of mankind, the NET and the SDG would require the largest surplus net energy. However, the lack of interdisciplinary research within the UN did not anticipate the contemporary economic and energy crises that undermine the feasibility of the NET. The UN’s SDGs are reliant on technological advances in energy efficiency but neglect the Jevons paradox and the rebound effect. Therefore, even with the most conservative estimations of the rebound effect, the IPCC’s carbon budget strategy will have a miscalculation of 20%-30% in GHG reduction. Additionally, the climate change crisis is being amplified by the depletion of natural resources. The thesis analyses the global peaks in phosphorus, soil and water that will undermine the SDG goal of doubling global agriculture. Finally, the UN’s SDG neglects the climate tipping points that are accelerating the climate change crisis. Given the scientific data on the climate change crisis, it is becoming highly unlikely that the SDG will be achieved by the determined deadline of 2030. Hence, the thesis proposes a more modest sustainable development goal focused on the survival of humanity and the biosphere with rapid decarbonization, deindustrialization, and de-dollarisation. The global petrodollar monetary system is not democratic and it is not compatible with the IPCC’s decarbonization plans. However, this sudden deindustrialization and decarbonization can eliminate the global aerosol masking effect, while cascading into abrupt irreversible global warming and mass extinction. Therefore, the scientific data shows an unavoidable global ecological overshoot followed by a rapid reduction of the global social-economic complexity. In summary, the main development organizations will have to modify the sustainable development goals to the new environmental reality of the Anthropocene.

Ključne besede:Sustainable Development Goals, Dutch Disease, Undemocratic Political Systems, World Bank Group, Climate Change, Carbon Budget, Limits of Growth.

Podobna dela

Podobna dela v RUL:
Podobna dela v drugih slovenskih zbirkah:

Nazaj