Magistrsko delo poskuša osvetliti percepcije zdravstvenih delavcev v primerih intimnopartnerskega nasilja. Ukvarja se z vprašanji, kako zdravstveno osebje prepoznava in obravnava znake fizičnega nasilja pri ženskih pacientkah, kakšna je njihova uradna dolžnost v takih primerih in zakaj pri tem prihaja do razlik med teorijo in prakso. Delo predpostavlja, da na ravnanje zdravstvenih delavcev pri soočanju s primeri intimnopartnerskega nasilja odločilno vplivajo njihove percepcije moči ali nemoči, ki izhajajo iz sistemske (ne)urejenosti tega področja. Pokaže, da so pri opolnomočenju zdravstvenega osebja in žrtev nasilja ključnega pomena informiranje, ozaveščanje in izobraževanje. Potekati morajo hkrati z ozaveščanjem in senzibilizacijo celotne družbe, saj sta družbeni kontekst in javno mnenje ključnega pomena v boju proti intimnopartnerskemu nasilju. Sistem javnega zdravstva v Sloveniji je pomemben element socialne države. Pri preprečevanju in odzivanju na nasilje so ključni sistemski odzivi, ki so v veliki meri v pristojnosti države in njenih institucij, med katere spada tudi zdravstvo. Raziskovalni del naloge pokaže, da lahko zdravstvene ustanove delujejo kot vstopne točke v sistem zaščite in podpore za žrtve nasilja. Poleg tega predstavi, kako sistemska ureditev vpliva na prepoznavo in odzivanje na intimnopartnersko nasilje s poudarkom na poklicnih skupinah kot so medicinske sestre, babice in reševalci.
|