Na podlagi analize izbranih TV debat v srbskem in slovenskem jeziku se je izkazalo, da so si suprasegmentne oznake med seboj precej podobne. Replika - turnus govorcev se najpogosteje konča s tonom, ki je nižji od ostalih nižjih tonov v turnusu. Intenziteta in tonska kontura sta najpomembnejši v ustvarjanju subtopikalne celote, predvsem v daljših replikah - turnusih, in sicer tako, da se glede na prejšnji oziroma naslednji segment v daljši repliki suprasegmentne oznake relativno uskladijo: v kolikor subtopikalna celota vsebuje več intonacijskih enot, se šele na koncu pojavi intonacijska enota s padajočim tonom, središčne pa imajo bodisi rastoči ton bodisi ravnega.Poleg tega obstajajo tudi signali za uvajanje teme tudi na leksičnem in na pragmatičnem nivoju, in sicer so to posamezne intonacijske enote, pogosto ločene s premori. Emfatična in kontrastivna funkcija suprasegmentnih oznak sta še posebno zanimivi v tem tipu diskurza. Kulturološke razlike niso mogle biti potrjene, saj je skupno število govorcev premajhno za takšna posploševanja.
|
