Mizoprostol je sintetični analog prostaglandina E1, ki se pogosto uporablja za preprečevanje in zdravljenje želodčnih razjed, zaradi svojih uterotoničnih lastnosti pa je v zadnjem času postal priljubljen tudi kot sredstvo za splavitev. Uporaba mizoprostola je relativno varna; vendar se mizoprostol pogosto uporablja nepravilno in brez zdravniškega nadzora, kar lahko privede do nepopolne splavitve ter in-utero izpostavljenosti mizoprostolu. Ker mizoprostol velja za teratogen, lahko pri izpostavljenem plodu povzroči škodljive učinke, kot so kraniofacialne nepravilnosti in nepravilnosti okončin. Uporabo mizoprostola med nosečnostjo povezujejo tudi s pojavom Moebiusovega sindroma, redko prirojeno motnjo, za katero sta značilni neprogresivna paraliza obraza in omejena abdukcija oči. Namen magistrske naloge je bil preučiti učinke, ki jih zdravilo povzroča, in mehanizem preko katerega jih povzroča. Poleg tega smo želeli učinke povezati s simptomi Moebiusovega sindroma. Izvedli smo dva ločena poskusa z uporabo modela rib zebric. Najprej smo embrie rib izpostavili mizoprostolu s koncentracijo 5 µM in ovrednotili kraniofacialne strukture larv 72 ur po oploditvi. Razlog za uporabo te koncentracije mizoprostola je ugotovitev iz prejšnjih študij, da je najnižja koncentracija mizoprostola, ki povzroči neželene učinke pri ribah zebricah 5 µM. Spremembe, ki jih je povzročil 5 µM mizoprostol, so bile debelejša čeljust, manjša površina očesa in večja razdalja od očesa do nosu. Nato smo na 96 ur starih larvah rib zebric izvedli optokinetični eksperiment z optokinetično rotacijsko napravo, ki običajno poveča gibanje oči pri vrtenju in ovrednotili učinke mizoprostola na sposobnost gibanje oči. Rezultati so pokazali, da 5 µM mizoprostol vpliva na očesno gibanje in povzroči okvaro optokinetičnega odziva, saj v primerjavi s kontrolno skupino, pri skupini izpostavljeni mizoprostolu ni prišlo do signifikantnega povečanja gibanja oči. Za proučevanje mehanizma delovanja mizoprostola smo uporabili antagonist tromboksanskih receptorjev. Zato so bile v obeh poskusih ribe izpostavljene tudi mizoprostolu in antagonistu tromboksanskega receptorja ICI-192605 hkrati. Koncentracija antagonista, ki smo jo uporabili v naših poskusih, je bila 12,5 µM, saj je bilo ugotovljeno, da pri tej koncentraciji ICI-192605 ne povzroča malformacij. Antagonist je zmanjšal morfološke malformacije v kraniofacialnem predelu, ni pa zmanjšal sprememb v optokinetičnem odzivu. Rezultati kažejo, da so tromboksanski receptorji vpleteni v delovanje mizoprostola na morfološke strukture; vendar pa bi bilo za potrditev mehanizma pri funkcionalnih okvarah potrebno opraviti še nadaljne raziskave.
|