Obdobje po 2. svetovni vojni je obeleženo s splošno politizacijo kulturnega življenja, tudi gledališkega. Eksplicitne ideološke tendence so se kazale tako v organizaciji repertoarne politike kot v funkcioniranju tatrskega mehanizma nasploh. Zato so se tudi izvajala književna dela, ki so popolnoma zadovoljevala tiste napotke, ki jih je proklamirala socrealistična estetika. To je bila obče nacionalna situacija, ki je ni moglo zaobiti niti reško gledališče, v tem kontekstu pa se omenjajo tudi izvedbe slovenskih dramatikov, kot so Ivan Cankar, Bratko Kreft, Jože Zemljan, ki se po dominantnih režijskih karakteristikah popolnoma vklapljajo v korpus predstav primarno naturalistične stilske usmeritve. Svojevrstno odstopanje, tako v repertoarski organizaciji kot v nekih temeljnih inscenatorskih načelih, kaže predstava Cankarjeve farse Pohujšanje v dolini šentflorjanski v režiji Lea Tomašića (1956). Zato jo imamo za enega od primerov, ki so kazali na potrebo po ukinjanju enoličnih in monotonih režijskih konvencij, ki so dolgo let preprečevale razvoj in modernizacijo reškega institucionalnega igralstva.
|
