izpis_h1_title_alt

Ne delam umetnosti. Delam stvari. Delam stvari, da bi bolje služil poeziji. : Pregled pesniškega opusa Jeana Vodaina
ID Ferlež, Urh (Avtor), ID Hladnik, Miran (Mentor) Več o mentorju... Povezava se odpre v novem oknu, ID Marinčič, Katarina (Mentor) Več o mentorju... Povezava se odpre v novem oknu, ID Gaber, Mateja (Mentor) Več o mentorju... Povezava se odpre v novem oknu

.pdfPDF - Predstavitvena datoteka, prenos (4,38 MB)
MD5: DEC80A53923D86036EC00ED966508002

Izvleček
Magistrsko delo analizira pesniško delo vsestranskega slovensko–francoskega umetnika Vladimirja Kaučiča – Jeana Vodaina (1921–2006). Ker je njegov opus obširen in raznolik, sem ga razdelil na zgodnje, zrelo in pozno obdobje. Zgodnje obdobje obsega šest pesniških zbirk (Rose et Noir, Le Toron Noir, A travers la Lucarne, L'Arbre Retrouvé, Le Jour se Fera, Pas de Pitié pour les Feuilles Mortes) in pesmi, ki so izšle v literarnih revijah v obdobju od 1945 do 1955. Obdobje je zamejeno z izdajo prve pesniške zbirke in začetkom izdajanja literarne revije Dire. Večina pesmi tega dela opusa je shematična, mestoma bi jim lahko očitali neizvirnost in repetitivnost. Le občasno je uspelo Vodainu v zgodnjem obdobju preseči te okvirje. Ustvaril je posamezne nadpovprečne pesmi. To se z zbirko Pas de pitié pour les feuilles mortes spremeni. Zbirka pomeni mejnik na pesnikovi umetniški poti in je kvalitetnejša ter izvirnejša od prejšnjih del. Vodaine je z naslonitvijo na Verlaina in z opevanjem tegob modernega ter delavskega življenja uspel speti tradicijo z moderno poezijo. Kvaliteti njegovega dela do 1955 sta jezikovna izurjenost in spretno vključevanje delavske tematike v poezijo, ki je sicer povsem lirična s potezami romantike. Pogoste teme v tem obdobju so narava, Bog, menjavanje letnih časov in Lorena. V zrelem pesniškem opusu Jeana Vodaina sem analiziral pet pesniških zbirk in pesmi, ki so izšle v literarnih revijah med 1955 in 1984. To je obdobje, v katerem je izdajal revijo Dire. V tem času je njegov pesniški izraz dozorel, zato so pesmi izvirnejše in kvalitetnejše od tistih v zgodnjem obdobju. Poleg izvirne poezije je v pesniških zbirkah objavljal dobršen del starejših, navadno nekoliko spremenjenih ali dopolnjenih pesmi. V zbirki Le Bon Dieu à Crédit (1955) prevladuje tip pesmi, v katerih obupani lirski subjekt toži nad svetom, življenjem, razmišlja o smrti in izgubljenem otroštvu. Bog v teh pesmih ni več upanje in ljubezen kot v zgodnjem obdobju, temveč neka oddaljena entiteta, ki jo lirski subjekt občasno nagovarja ironično. Podoben tip pesmi se pojavlja tudi v ostalih zbirkah, čeprav je vedno redkejši. Prevladujoč je še v zbirki Les Pauvres Heures (1957). V zrelem obdobju je ena pomembnejših tem opisovanje duševnih stisk tovarniških delavcev, v omenjeni zbirki se temu pridruži še kritika sodobnega sveta in napredka. Ostajajo motivi iz domače Lorene, prvič pa se v poeziji navezuje na motive iz svoje rojstne dežele, Slovenije. Njegov dvojni odnos do lorenske dežele je osrednja tema zbirke Les Chants de Yutz (1961). To je siva dežela, katere veduto sestavljajo tovarne, rudniki in plavži in kjer je smrt prisotna na vsakem koraku. Po drugi strani je to kraj otroštva in mladosti, lepih spominov, v katerih se lirski subjekt večkrat izgubi. V Petits Agglos de Mots Périmés (1972) postane pesnik, ki je sicer ves čas opozarjal na položaj delavcev, bolj angažiran, iz zasanjanih lirskih pesmi se premakne k močnejšim besedam, prav tako se pojavi nekaj erotičnih motivov. Nekaj je pesmi, ki opisujejo uničenje, kritizirajo vojno in razgaljajo njene posledice. S to zbirko je pesnik dokončno prelomil s čustveno liriko prejšnjih zbirk, njegove pesmi dobijo sodobnejšo podobo in nove motive. Najobširnejša zbirka tega obdobja je Sérénade pour un Chien Endormi (1979). Tematsko je zelo raznolika, nekaj je spet pesmi resigniranega lirskega subjekta, nekaj o Loreni in delavstvu. Izvirno skupino sestavljajo pesmi, povezane z motivi železnice, predvsem nesreče na železniških gradbiščih. Nekaj pesmih že nakazuje pomembno temo poznega obdobja, to je življenje v mestu. Gre za široko paleto mestnih motivov: od lepote starih ulic do narkomanov in policijskega nasilja. Mnogo pesmi zbirke ima družbenokritično noto, pri izbiri motivov je avtor večkrat segel po svojem življenju in izseljenski zgodbi svoje družine. Nekaj pesmi je pesnik objavil v literarnih revijah, predvsem v tistih, ki jih je izdajal sam (Poésie avec nous, Courrier de poésie, La Tour aux Puces). Pozno obdobje je zamejeno z letnicama 1984, ko je Vodaine prenehal z izdajanjem revije Dire, in 2006, ko je umrl. Iz tega obdobja sem analiziral dve obsežni pesniški zbirki. Prva je Maixines. Zbirka je poklon mestu Metz, o katerem govori dobršen del pesmi. Pesnik se je večkrat naslanjal na zgodovino ter sodobno življenje mesta in osebnosti, povezane z njim. Poezija v poznem obdobju postane manj hermetična kot v zrelem obdobju. Njegova zadnja pesniška zbirka Quatre photos du profil droit (1996) vsebuje različne pesmi z motivi, ki jih najdemo v vseh prejšnjih pesniških zbirkah (smrt, industrija), posebna pa je zaradi ludističnih pesmi, ki spominjajo na poezijo umetniškega gibanja Oulipo. Jean Vodaine je poezijo tudi prevajal, skupaj z Venom Pilonom sta izdala zbirko prevodov slovenske poezije Œillets rouges pour Paris (1970).

Jezik:Slovenski jezik
Ključne besede:slovenska izseljenska književnost, delavska poezija, slovensko-francoski literarni stiki, Lorena, Paul Verlaine, Jacques Prévert, Oulipo, revija Dire, Art Brut, Veno Pilon
Vrsta gradiva:Magistrsko delo/naloga
Tipologija:2.09 - Magistrsko delo
Organizacija:FF - Filozofska fakulteta
Kraj izida:[Ljubljana]
Založnik:[U. Ferlež]
Leto izida:2022
Št. strani:108 str.
PID:20.500.12556/RUL-147599 Povezava se odpre v novem oknu
UDK:[821.163.6:341.215.4].09Vodaine J.
COBISS.SI-ID:161810435 Povezava se odpre v novem oknu
Datum objave v RUL:08.07.2023
Število ogledov:949
Število prenosov:36
Metapodatki:XML RDF-CHPDL DC-XML DC-RDF
:
Kopiraj citat
Objavi na:Bookmark and Share

Sekundarni jezik

Jezik:Francoski jezik
Izvleček:
This master’s thesis analyses the poetry of the versatile Slovenian-French artist Vladimir Kaučič – Jean Vodaine (1921–2006). Because his oeuvre is so extensive and varied, I have divided it into early, mature and late periods. Belonging to Vodaine’s early period are six poetry collections (Rose et Noir, Le Toron Noir, A travers la Lucarne, L'Arbre Retrouvé, Le Jour se Fera, Pas de Pitié pour les Feuilles Mortes) as well as poems he published in literary magazines from 1945 to 1955. This period is delineated by the publication of his first collection of poetry and when the literary magazine Dire began to be published. Most of the poems stemming from this part of his oeuvre are schematic, and at times they could be criticized for lacking originality and for being repetitive. Only occasionally did Vodaine manage to go beyond these limits and produce individual poems that were above average. Things changed with his collection Pas de pitié pour les feuilles mortes. The collection marks a milestone in Vodaine’s artistic journey and is of a higher quality and more original than his previous works. By taking recourse to Verlaine and by singing the anguishes of modern and working-class life, Vodaine was able to unite tradition with modern poetry. In terms of quality, his work up to 1955 is marked by linguistic virtuosity and the deft integration of labour themes into a poetry that is otherwise entirely lyrical with touches of romanticism. Common themes during this period are nature, God, the changing of the seasons, and Lorraine. From Jean Vodaine’s mature poetic oeuvre, I analysed his five poetry collections and his poems published in literary magazines between 1955 and 1984. This is the period in which he published the magazine Dire. During this time, his poetic expression matured, which is why the poems are more original and of a higher quality than those from his early period. In addition to original poetry, Vodaine republished a good number of older poems, usually in a slightly modified or supplemented form, in poetry collections. The collection Le Bon Dieu à crédit (1955) is imbued by a type of poems in which the desperate lyrical subject complains about the world, about life, while pondering death and lost childhood. Unlike in his earlier period, in these poems God is no longer hope and love. Rather, He is a distant entity that the lyrical subject occasionally addresses ironically. A similar type of poem also appears in other collections, albeit increasingly rarely. The type is also dominant in the collection Les Pauvres Heures (1957). In Vodaine’s mature period, one of the most important themes is the description of the mental hardships of factory workers, and in the aforementioned collection this theme is allied to criticism of the modern world and progress. Motifs from Vodaine’s native Lorraine remain, but for the first time in his poetry he brings in motifs from his native country, Slovenia. His double-sided relationship to the land of Lorraine is the central theme of the collection Les Chants de Yutz (1961). It is a grey land whose landscape consists of factories, mines and blast furnaces, where death is always lurking. On the other hand, however, Lorraine is a place of childhood and youth, of beautiful memories, in which the lyrical subject is often lost. In Petits Agglos de Mots Périmés (1972), Vodaine, who was always drawing attention to the plight of the workers, becomes more engaged, moving from dreamy lyric poems to stronger words, with some erotic motifs also appearing. Some poems describe the destruction, criticize war and lay bare its consequences. With this collection, the poet finally broke with the emotional lyrics of the previous collections, and his poems take on a more modern form and employ new motifs. The most extensive collection of this period is Sérénade pour un chien endormi (1979). Thematically, it is very diverse, and once again there are some poems with a resigned lyrical subject, some about Lorraine, and some about labour. One original group consists of poems with railway motifs, especially accidents at railway construction sites. Some poems show inklings of an important theme from Vodaine’s late period: life in the city. There is a wide range of urban motifs, from the beauty of old streets to drug addicts and police violence. Many of the poems in this collection have a socially critical tone, and when choosing motifs Vodaine often referred to his own life and his family’s story of emigration. During this period, some of his poems found their way into literary magazines, especially in those he himself published (Poésie avec nous, Courrier de poésie, La Tour aux Puces). Vodaine’s late period is delineated by the year 1984, when he stopped publishing Dire, and 2006, when he died. I have analysed two extensive poetry collections from this period. The first is Maixines, a collection that pays tribute to the city of Metz, which is present in a good many of the poems. The poet repeatedly relied on both the history and the contemporary life of the city and on the personalities associated with it. In his late period, Vodaine’s poetry becomes less hermetic than in his mature period. His final poetry collection, Quatre photos du profil droit (1996), contains various poems with motifs found in all previous poetry collections, and it can therefore be characterized as a conceptual summation of Vodaine’s decades of poetry. Jean Vodaine also translated poetry; he and Veno Pilon published a collection of translations of Slovenian poetry, Œillets rouges pour Paris (1970).

Ključne besede:Slovenian emigrant literature, working-class poetry, Slovene-French literary contacts, Lorraine, Paul Verlaine, Jacques Prévert, Oulipo, Dire, Art Brut, Veno Pilon

Podobna dela

Podobna dela v RUL:
Podobna dela v drugih slovenskih zbirkah:

Nazaj