Ena najpogostejših težav veteranov s posttravmatsko stresno motnjo je motnja medosebnih odnosov oziroma navezanosti. Te vrste medosebnih motenj v sposobnosti ljubiti in čutiti ljubljenega (nezmožnost čutiti ljubeče občutke, občutke ločenosti ali odtujenosti od drugih in občutek skrajšane prihodnosti) povzročijo znatne težave v socialnem, družinskem, spolnem in delovnem delovanju. Žene vojnih veteranov so po vrnitvi iz vojne najbolj ranljiva skupina, zakonski odnosi pa se pogosto skrhajo. Interaktivna narava zakonskega odnosa, kulturne norme, pričakovanja in občutek obveznosti so le nekateri dejavniki, ki prispevajo k povečani občutljivosti žene na stres, ki ga doživlja. Poleg tega žene pogosto »prevzamejo« simptome travmatizirane osebe zaradi tesne čustvene povezanosti in skrbi za to osebo, kar povzroči tako imenovani proces sekundarne travmatizacije. Glavni cilj doktorske raziskave je bil raziskati povezave med simptomi PTSM, kakovostjo zakonskih odnosov in navezanostjo na partnerja pri hrvaških veteranih in njihovih ženah. Natančneje, želimo raziskati odgovor na naslednja raziskovalna vprašanja: (1) Ali imajo veterani s PTSM in njihove žene slabšo zakonsko kakovost kot veterani brez PTSM in njihove žene? (2) Ali tesnobna in izogibajoča navezanost prispevata k ravni simptomov PTSM pri veteranih in njihovih ženah? Ali anksiozna in izogibajoča navezanost veteranov prispeva k stopnji simptomov posttravmatske stresne motnje pri njihovih ženah ali tesnobna in izogibajoča se navezanost ženah veterana prispeva k ravni simptomov posttravmatske stresne motnje pri veteranih? (3) Ali so anksiozna in izogibajoča navezanost mehanizem prenosa simptomov PTSM med veterani in njihovimi ženami?
Metodologija
Vzorec sta sestavljali dve skupini: (1) 75 veteranov z diagnozo PTSM in njihove žene ter (2) 75 veteranov brez diagnoze PTSM in njihove žene. Odgovorili so na vprašanja iz več vprašalnikov: The Cognitive non-verbal Test (CNT; Sučević et al., 2004), The Combat Exposure Questionnaire (CES; Keane et al., 1989), Posttraumatic Stress Disorder Checklist for DSM-5 -PCL -5 (Weathers et al., 2013), Experiences in close relationship scale (ECR-12; Lafontaine et al., 2015). Izpolnili su tudi sociodemografski vprašalnik. S t-testom za neodvisne vzorce smo testirali, ali se dve skupini veteranov in dve skupini njihovih žena razlikujeta v kakovosti zakonske zveze. Z diadično metodologijo smo testirali štiri ločene modele neodvisnosti med akterjem in partnerjem z anksiozno/izogibno navezanostjo kot napovednikom in simptomi PTSM kot merilom. Na koncu smo izvedli osem mediacijskih analiza za testiranje neposrednih in posrednih učinkov anksiozne in izogibajoče se navezanosti posameznega partnerja na razmerje med simptomi PTSP žena veteranov in simptomi PTSM veteranov in obratno.
Rezultati in razprava
Žene veteranov z diagnozo PTSD poročajo o višjih stopnjah simptomov PTSM, višjih stopnjah anksiozne navezanosti in višjih stopnjah zakonske kohezije kot žene veteranov brez diagnoze PTSM. Veterani z diagnozo PTSD poročajo o višjih stopnjah simptomov PTSM in višjih stopnjah zakonske kohezije kot veterani brez diagnoze PTSM. Čeprav je med koncem vojne in našo študijo minilo 25 let in so drugi povojni stresni dogodki morda vplivali na PTSP, rezultati visokih stopenj simptomov PTSP med veterani z diagnozo PTSD in njihovimi ženami kažejo na dolgoročne posledice vojne travme in obstoj kronične posttravmatske stresne motnje. Ob upoštevanju slabosti in ranljivosti svojih mož ženske izmenjujejo vloge, ki jih prevzemajo v družini. Družinska dinamika je na splošno taka, da ženske pazijo, da jih ne razjezijo s svojim vedenjem, spremljajo njihovo razpoloženje in prevzemajo vse odgovornosti. Možno je torej, da veterani s posttravmatsko stresno motnjo zaradi velike prilagodljivosti ženske njegovim željam in dejavnostim ocenjujejo stopnjo kohezije z zakoncem višje kot veterani brez diagnoze posttravmatske stresne motnje.
Rezultati dveh modelov, ki preizkušata anksiozno navezanost kot napovedovalec simptomov posttravmatske stresne motnje, kažejo pomemben diadičen vzorec „only actor“ za veterane. Po drugi strani pa, ko gre za žene veteranov brez diagnoze PTSP, smo ugotovili pomemben „partner effect“. Z drugimi besedami, anksiozna navezanost žensk pomembno pozitivno napoveduje njihovo raven simptomov PTSM in raven simptomov PTSM pri njihovem partnerju. Rezultati dveh modelov, ki preizkušata izogibajočo se navezanost kot napovedovalec simptomov posttravmatske stresne motnje, kažejo pomemben diadičen vzorec »only actor« za veterane in njihove žene. Težave pri čustveni regulaciji med travmatičnim dogodkom in takoj po njem so možni mehanizmi, prek katerih lahko anksiozna in izogibajoča se navezanost vplivata na razvoj in vzdrževanje simptomov PTSP (Mikulincer & Shaver 2012, 13).
Dobljen je bil posredni učinek simptomov PTSD veteranov na simptome PTSD pri ženskah in posredni učinek simptomov PTSD pri ženah na simptome PTSD veteranov prek anksiozne navezanosti žena. Natančneje, višji simptomi PTSM pri veteranih posredno – s pozitivnim učinkom na anksiozno navezanost žena – prispevajo k večjim simptomom PTSM pri ženah. To pomeni, da višje ravni simptomov PTSM pri zakoncih veteranih posredno – s pozitivnim učinkom na anksiozno navezanost zakoncev veteranov – prispevajo k višjim simptomom PTSM pri veteranih. Modeli mediacije, ki so testirali izogibajočo se navezanost veteranov ali njihovih žena in anksiozno navezanost veteranov kot mediatorjev, se niso izkazali za statistično značilne; to pomeni, da so bili pridobljeni samo neposredni učinki simptomov PTSM veteranov na simptome PTSM žena in obratno. Pomemben mediacijski učinek anksiozne navezanosti žena je lahko posledica socializacijskega procesa in družbenih vlog, ki poudarjajo osredotočenost žensk na odnose, zaradi česar postanejo bolj empatične in bolj občutljive na partnerjevo vedenje in vedenje medosebnih veščin, kar omogoča prenos simptomov PTSP med sebe in svojega moža.
Zaključek
Rezultati naše raziskave dajejo tudi dragocene implikacije za svetovalno in psihoterapevtsko delo s travmatiziranimi posamezniki. Čeprav je od konca vojne minilo že 25 let, veterani, ki so jim v povojnem obdobju diagnosticirali PTSD, trenutno doživljajo zelo visoke stopnje simptomov posttravmatske stresne motnje. Kombinacija kompleksne klinične slike PTSM in visoke komorbidnosti z drugimi psihiatričnimi in somatskimi motnjami zahteva kompleksen ali integrativen pristop k zdravljenju, ki vključuje biološke, psihološke in socialne razsežnosti. Poleg tega je nujno, da v terapevtsko delo s travmatiziranimi posamezniki vključimo zakonca in delo na navezanosti na partnerja. Vključevanje koncepta navezanosti na partnerja v zdravljenje posttravmatske stresne motnje lahko omogoči pozitivne spremembe v mentalnih modelih sebe in drugih. Zato je pomembno, da posebno pozornost posvetimo anksiozni navezanosti žene in se pri terapevtskem delu z anksiozno navezanimi posamezniki osredotočimo na njen občutek nemoči in strahu pred zapuščenostjo, da okrepimo učinkovitejšo čustveno regulacijo, ki bo nato privedla do zmanjšanje stopnje simptomov PTSM na individualni ravni, to je do zmanjšanja sekundarne travmatizacije partnerja.
|