izpis_h1_title_alt

Implementacija ukrepa prepovedi približevanja pri nasilju nad ženskami na Kosovu : doktorska disertacija
ID Popovič, Bojan (Avtor), ID Leskošek, Vesna (Mentor) Več o mentorju... Povezava se odpre v novem oknu, ID Krasniqi, Vjollca (Komentor)

.pdfPDF - Predstavitvena datoteka, prenos (2,69 MB)
MD5: 26E1A2FFFE692F4E20C120C6C12F4632

Izvleček
Predmet raziskovanja doktorske disertacije z naslovom Implementacija ukrepa prepovedi približevanja pri nasilju nad ženskami na Kosovu so institucionalni odzivi in zaščitni ukrepi, potrebni za zagotavljanje večje varnosti žrtev intimnopartnerskega nasilja. Pri proučevanju problematike intimnopartnerskega nasilja na Kosovu in zakonodaje, ki je bila sprejeta za zajezitev tega svetovno razširjenega problema, smo se opirali na naslednja teoretična izhodišča: zakonodaja o preprečevanju intimnopartnerskega nasilja na Kosovu je bila sprejeta ob podpori mednarodnih organizacij, ki so na Kosovo vstopile z namenom preprečitve oboroženega konflikta oziroma vojne, ki se je tam odvijala leta 1999. Mednarodne organizacije, ki so bile na začetku delovanja večinoma moškostne, so s posameznimi dejanji na Kosovu vplivale tako na pojavnost nasilja kot na poskuse spopadanja z njim. Govorimo o prisotnosti hegemonične moškosti, ki s posameznimi dejanji vpliva in omogoča podrejanje žensk (Connell, 1987). Gramsci (2009) pa skozi prisotnost moške hegemonije opozori na koncept kulturne hegemonije, ki vladajočemu razredu (po vojni so bile to mednarodne organizacije in kosovski politični vrh, op. avtorja) skozi družbeni sistem omogoča obvladovanje in podrejanje delavskega razreda (Gramsci, 2009). Moškostna razmerja so bila že pred vojno močno prisotna v civilni družbi na Kosovu. Munn (2008) v okviru hegemonije na Kosovu opozori na krepitev nacionalističnega diskurza (Munn, 2008). Nasilje je tako razumljeno kot razmerje moči in dominacije, povezane z vlogami spolov, tako s strani mednarodne skupnosti kot lokalnih nosilcev oblasti. Oblikovanje in sprejetje zakonodaje s področja preprečevanja intimnopartnerskega nasilja na Kosovu je temeljilo na prenosu dobrih praks in po vzoru tuje zakonodaje, pri čemer pa niso bili upoštevani tamkajšnji specifični kulturni okvirji. Moškostno okolje in patriarhalna družbena razmerja, močno prisotna na Kosovu, onemogočajo kakovostno implementacijo zakonodaje, predvsem zaščitnih ukrepov, kamor sodi tudi ukrep prepovedi približevanja povzročitelja žrtvi. Patriarhat kot družbeni red oblikuje in ureja razmerje moči že od samega rojstva, zatem pa se njegov obstoj zgolj še razvija in potencira (Cockburn, 2004). Ko pa ga ponotranjimo v okviru družbe, v kateri živimo, na podlagi tega oblikujemo vsakdanje življenje (Spender, 1998, v Krajnc Starček, str. 29). Nizko število izrečenih ukrepov prepovedi približevanja in kazni za povzročeno intimnopartnersko nasilje na Kosovu kaže na institucionaliziran patriarhat, ki daje povzročiteljem nasilja še večjo moč in oblast nad žrtvami nasilja, institucije pa izgubljajo zaupanje civilne družbe v njihovo delovanje. Uspešnost implementacije zakonodaje s področja preprečevanja intimnopartnerskega nasilja je odvisna od delovanja in sodelovanja institucij, njihovih moči in zaupanja družbe v njihovo delovanje. Med ključne institucije, odgovorne za ukrepanje v primerih intimnopartnerskega nasilja, spadajo policija, tožilstvo, sodišče in CSD, vendar, kot je razvidno iz raziskave, sta njihova moč in vpliv na implementacijo zelo različni. Na Kosovu je bilo po letu 1999 zaradi začasne prekinitve izobraževanja in usposabljanja na področju socialnega dela onemogočeno razvijanje novejših, predvsem pa kakovostnejših metod in pristopov dela, tudi pri obravnavi intimnopartnerskega nasilja. Krepitev moči, opolnomočenje in soudeležba uporabnika storitev pri obravnavi nasilja po mnenju Škerjanc (2005) terjajo drugačen pristop od ustaljenih tirnic obravnave, kjer je uporabnik deležen zgolj enovitih, predpisanih paketov socialnovarstvenih storitev, predpisanih po centraliziranem ocenjevanju uporabnikovih potreb. To bilo opaziti pri izvajanju socialnega dela na Kosovu. Šele leta 2012 je začel na prištinski univerzi ponovno delovati oddelek za socialno delo, s čimer se postopno odpravljajo pomanjkljivosti. Zaposlovanje na centrih za socialno delo je do ponovne vzpostavitve izobraževanja in ustvarjanja socialnodelavskega kadra temeljilo na različnih poklicih, od pravnikov do strokovno tehničnih poklicev, ki pa ne ustrezajo specifičnemu poklicu socialnega dela. Moč in vpliv posameznih institucij na Kosovu sta bila zelo odvisna od pomoči mednarodne skupnosti, ki pa je proces stabilizacije države usmerila zgolj na splošno varnost državljanov, ne pa na podporo in zagotavljanje ukrepov, ki pri obravnavi intimnopartnerskega nasilja podpirajo specifična področja socialnega dela, skupaj z uporabnikom storitev. Pomoč mednarodne skupnosti je bila večinoma usmerjena v policijsko smer in vladavino prava, medtem ko je bilo socialno delo na stranskem tiru. Medtem ko se za usposabljanja pripadnikov kosovske policije namenja nekaj proračuna, so bili socialni delavci iz Programa zoper intimnopartnersko nasilje in Akcijskega načrta (2011–2014) popolnoma izvzeti (Farnsworth, Qosaj Mustafa, Ekonomi, Shima in Dauti Kadriu, 2012). Ravno izobraževanje in nenehno usposabljanje v vseh ključnih institucijah, kot so policija, CSD in sodna veja oblasti, lahko vodita k učinkovitejši obravnavi intimnopartnerskega nasilja. Kakovost izvajanja socialnega dela se kaže tudi v šibkem vplivu samega poklica na družbo kot tudi v njegovem šibkem razvoju in metodah dela, za katere pa se zdi, da so ostale daleč za časom. S kvalitativno raziskavo smo poskušali ugotoviti, kako je bil na Kosovu sprejet zaščitni ukrep prepovedi približevanja žrtvi intimnopartnerskega nasilja in kakšna je oblika njegove implementacije. Pri tem smo upoštevali, da je celotno administrativno oblast po ukrepanju Organizacije združenih narodov na novo vzpostavila mednarodna skupnost. S tem v zvezi nas je zanimal institucionalni pristop k obravnavi intimnopartnerskega nasilja, sodelovanje med institucijami in vpliv nevladnih organizacij na proces oblikovanja zakonodaje. Uporabili smo mešano metodo pridobivanja podatkov, saj so bile na Kosovu izvedene številne kvantitativne raziskave s področja intimnopartnerskega nasilja, tako da smo lahko uporabili tudi sekundarno gradivo. S kvalitativno metodologijo smo raziskovali težko dostopno populacijo ljudi, zaposlenih v kosovskih institucijah in mednarodnih organizacijah, ki se ukvarjajo s tematiko obravnave intimnopartnerskega nasilja. Najprej smo izvedli fokusno skupino z osebami, zaposlenimi v kosovskih institucijah, kjer smo postavili temelje za nadaljnje raziskovanje. Nadalje smo intervjuvali 34 oseb, zaposlenih v kosovskih institucijah, mednarodnih organizacijah, delujočih na Kosovu, ter osebe v nevladnem sektorju. Z rezultati smo izvedli še eno fokusno skupino z etnično manjšino ter skupinski intervju s socialnimi delavci, ki se ukvarjajo s tematiko obravnave nasilja. Raziskava je pokazala, da je predmet obravnave intimnopartnerskega nasilja in z njim povezanega zaščitnega ukrepa prepovedi približevanja na Kosovu zelo kompleksen in prepleten s številnimi dejavniki, ki onemogočajo njegovo implementacijo – stigma, ekonomska odvisnost žrtev od povzročitelja, močna prisotnost hegemonije in patriarhata ter šibko sodelovanje tako med kosovskimi institucijami kot mednarodno skupnostjo, ki je na Kosovu prisotna že več kot 20 let. Mednarodna skupnost je imela pri sprejetju zakonodaje velik vpliv, vseeno pa primeri najboljših praks iz različnih držav, predvsem tistih, kjer so izpolnjeni pogoji za njeno učinkovito implementacijo, še zdaleč niso skladni s kosovskim kulturološkim in družbenim konceptom bivanja, ki temelji na patriarhalni ureditvi in moški dominaciji. S tem se maje tudi zaupanje ljudi, predvsem pa žrtev nasilja, v delovanje institucij, kjer ključne pozicije pripadajo moškim, ti pa zaradi solidariziranja s povzročitelji sprejemajo tvegane ukrepe, tudi takšne, ki žrtev življenjsko ogrozijo, namesto da bi jo zaščitili. Zakonodaja s področja intimnopartnerskega nasilja se nenehno spreminja. V povojnem času so bili na Kosovu sprejeti ključni mednarodni akti – Resolucija 1325 (S/RES/1325, 2000) in Istanbulska konvencija, ki sta tudi zaradi aktivnosti nevladnih organizacij bistveno vplivali na večjo aktivnost mednarodne skupnosti in kosovskih institucij pri obravnavi intimnopartnerskega nasilja. Kosovo je šele leta 2019, skoraj dvajset let po sprejemu prvih zaščitnih ukrepov za zaščito žrtve nasilja, v kazenski zakonik uvedlo poseben člen o intimnopartnerskem na silju, s čimer se je odpravilo razmejitev zasebnega in kazenskega postopka ter omogočilo večjo odgovornost in vključenost institucij v postopek obravnave nasilja. S tem ukrepom se je obenem zmanjšala vloga žrtve nasilja, saj ni več edina odgovorna za postopek obravnave nasilja in sprejetje zaščitnega ukrepa prepovedi približevanja. 20 let po vojni na Kosovu so sicer vidni pozitivni premiki proti kakovostnejši obravnavi intimnopartnerskega nasilja, vendar nizko število zaščitnih ukrepov, med katere sodi ukrep prepovedi približevanja, nakazujejo na še vedno šibko delovanje in sodelovanje ključnih institucij pri obravnavi intimnopartnerskega nasilja. Nasprotno od šibke institucionalne obravnave intimnopartnerskega nasilja se Kosovo z vsakim letom, če ne celo dnem kaže v svoji moderni in napredni podobi, o čemer sem se prepričal na lastne oči. K temu je poleg mednarodne prisotnosti in njene pomoči zagotovo pomagal nagel razvoj in dostop digitalizacije v vsakdanje življenje Kosovcev. Težnja Kosova po članstvu v Evropski uniji ga postavlja pred velike izzive, a kot kaže, ima Kosovo s to željo jasen namen in cilj. Opazna je visoka stopnja izobraževanja mladih, predvsem žensk, vendar stopnja zaposlitve še vedno ni na zadovoljivi ravni, še več, nezaposlenost je na Kosovu v primerjavi z državami v Evropski uniji najnižja. Pravni okvir na splošno zagotavlja varstvo človekovih in temeljnih pravic v skladu z evropskimi standardi. Kosovo je pokazalo zavezanost k odpravljanju neenakosti med spoloma. Napredek je opazen tudi na področju politične stabilnosti, zunanje politike, dobrih sosedskih odnosov in regionalnega sodelovanja, v pravosodju, boju proti organiziranemu kriminalu in korupciji, reformi javne uprave, obvladovanju migracij in ekonomskem razvoju (Poročilo Evropske komisije, oktober 2022). Disertacija kritično predstavi institucionalne ukrepe pri obravnavi intimnopartnerskega nasilja, vsekakor pa je treba pri tem izpostaviti, da se Kosovo od konca vojne vsakodnevno in hitro razvija. Država vidi in gradi svojo prihodnost s priključitvijo Evropski uniji in v skladu z njenimi vrednotami. S tem nakazuje tudi motiviranost za družbene in kulturne spremembe, ki bodo pogoj za njeno priključitev EU.

Jezik:Slovenski jezik
Ključne besede:mednarodna skupnost, intimnopartnersko nasilje, policija, CSD, institucionalna obravnava, medinstitucionalno sodelovanje
Vrsta gradiva:Doktorsko delo/naloga
Tipologija:2.08 - Doktorska disertacija
Organizacija:FSD - Fakulteta za socialno delo
Kraj izida:Ljubljana
Založnik:[B. Popović]
Leto izida:2023
Št. strani:328 str.
PID:20.500.12556/RUL-145597 Povezava se odpre v novem oknu
UDK:364.63: 351.74(043.3)
COBISS.SI-ID:152611075 Povezava se odpre v novem oknu
Datum objave v RUL:25.04.2023
Število ogledov:374
Število prenosov:89
Metapodatki:XML RDF-CHPDL DC-XML DC-RDF
:
Kopiraj citat
Objavi na:Bookmark and Share

Sekundarni jezik

Jezik:Angleški jezik
Naslov:Implementation of Restraining Order in Cases of Violence Against Women in Kosovo
Izvleček:
The topic of this Ph.D. dissertation Implementation of Restraining Order in Cases of Violence Against Women in Kosovo is institutional responses and protective measures for ensuring higher safety for the victims of intimate partner violence. When analyzing the intimate partner violence problem in Kosovo and the relevant legislation, introduced to confine this worldwide problem, our theoretical premises were as follows: the intimate partner violence laws in Kosovo were passed with the support of international organizations that originally came to Kosovo to prevent the armed conflict i.e. the war that begun in 1999. These organizations, with their male dominance per se, and their acts in Kosovo have affected both the occurrence of violence as well as the efforts to tackle it. This is the issue of the so-called hegemonic masculinity that influences and at the same time enables the subordination of women (Connell, 1987). Gramsci (2009), on the other hand, uses the concept of masculine hegemony to point out the concept of cultural hegemony, which gives the upper class (in the context of post-war Kosovo, those were the international organizations and Kosovar leading politicians; author’s note) the opportunity to control and subdue the working class through the social system (Gramsci, 2009). The Kosovar civil society has long been subject to masculine relations. Speaking from the hegemonic point of view, Munn (2008) points out the nationalist discourse boost (Munn, 2008). Violence is therefore seen as the ratio between power and gender-related dominance both within the international community as well as the local authorities. Introducing and passing the intimate partner violence act in Kosovo was based on best practices and foreign legislation; however, not all specific cultural Kosovar framework was taken into account. Due to the masculine environment and the all-present patriarchal social relations, a thorough legislation implementation is virtually impossible, especially the safeguard measures, including the restraining order against the perpetrator of violence. The patriarchy as a form of social order defines and regulates the power balance from birth on, and through time, it only further evolves and intensifies (Cockburn, 2004). When we acknowledge it within the society that we live in, it shapes our everyday life (Krajnc Starček, 1998). The low number of restraining orders and intimate partner violence sentences in Kosovo implies that the patriarchy has been institutionalized, which only gives the perpetrators more power and control over their victims and decreases the level of the civil society’s trust in the institutions. How successful the enforcement of the intimate partner violence prevention legislation is, is going to depend on the performance of various institutions and their cooperation, their authority, and the civil society’s trust in their work. The vital institutions that need to respond to intimate partner violence cases are primarily the Police, the Prosecutor’s Office, Courts, Victim Advocacy and Centers for Social Welfare, but the survey shows that their authority and their influence on enforcing the law are quite different. Due to the temporary interruption of education and social work training after 1999, the development of newer and, above all, better methods and approaches to work, including intimate partner violence, was prevented. According to Škerjanec (2005), the need for strengthening, empowerment and cooperation of the service user call for a different approach to dealing with intimate partner violence, not just the usual procedure where the user receives merely the prescribed package of social care services in accordance with the centralized assessment of their needs. This was observed during the implementation of social work in Kosovo. The Department of Social Work at the University of Pristina re-opened as late as 2012, and has been gradually eliminating the deficiencies. Up until then, the social services employed all sorts of profiles, from lawyers to technical professions; these, however, are not suitable for performing the specific tasks, required of the social care system. The power and influence of individual institutions in Kosovo depended very much on the help of the international community; however, when the international community wanted to stabilize the country, it focused solely on the general safety of citizens rather than on supporting the measures and provisions of specific aspects of social work that deal with intimate partner violence. Their help was mostly directed toward the police and the rule of law, thus leaving social work sidelined. While some budget was allocated to the training of the Kosovo police, the social workers were completely left out from the Program against Intimate Partner Violence and the Action Plan 2011-2014 Farnsworth, Qosaj Mustafa, Ekonomi, Shima and Dauti Kadriu, 2012). Proper education and continuous training of all key institutions, e.g. the police, the social services, and the judiciary, are what is crucial in order to treat the intimate partner violence more effectively. The quality of the social services performance is, among others, reflected in its weak influence on the society, as well as in its inadequate development and work methods that seem completely out-of-date. The central issue of the Kosovar social work is the education process because it has not been carried out since 1999. The Department of Social Work at Pristina University re-opened as late as 2012. Up until then, the Kosovar Centers for Social Welfare employed people of very different profession, i.e. lawyers, as well as some with upper-secondary technical education, but none of these profiles quite fit the profile of a social worker. The international community’s help was more or less focused on the police and legal matters, thus putting social services on the bench. In reference to this problem, Hughman (1993) discusses all the relations between the disciplines and institutions that cannot equally implement their authority (Hughman, 1993). The power and the influence of individual Kosovar institutions were largely dependent on the international community’s help. For the intimate partner violence to be handled proficiently, the social services must be based upon professional methods, and due to the specifics of such violence (the majority of intimate partner violence victims being women; author’s note), women must be involved in those services; in Kosovo, however, the conditions for that have not been met. If intimate partner violence is to be tackled more efficiently, it is necessary that all the vital institutions, e. g. the Police, Centers for Social Welfare, and the judiciary, are subject to constant learning and training. A qualitative survey aimed to establish how the restraining order as a form of safeguard measure was accepted in Kosovo, and in what way it was implemented. The fact that the administrative authority was newly established by the international community was taken into consideration. Regarding that, the focus was on the institutional approach to tackling intimate partner violence, the cooperation between individual institutions, and the influence of NGOs on the legislation formation process. In this research, multiple methods i.e. triangulation were used, as numerous studies on intimate partner violence were already carried out in Kosovo and secondary study material was thus available. The qualitative methodology was focused on the research among the less accessible population, working for the Kosovar institutions and international organizations that handle the problem of intimate partner violence. A focus group, consisting of Kosovar institutions employees, served as the foundation for further research. What followed was 34 interviews with people from Kosovar institutions, international organizations working in Kosovo, and people from NGOs. The results were used as a starting point for another focus group of ethnic minorities and collective interviews with social workers who deal with the issue of violence. The study revealed that the issue of intimate partner violence and, consequently, the restraining order as a safeguard measure in Kosovo is a very complex one, interwoven with numerous factors that prevent its implementation – the stigma, the victims’ economic dependence on the perpetrator, the rigid hegemony and patriarchy, and the weak cooperation between the Kosovar institutions as well as the international community that has been there for over 20 years. The international community has had quite an influence on passing legislation; however, the good examples of best practices from different countries, especially those countries where all the necessary conditions for its implementation have been met, are far from compatible with the Kosovar cultural and social concept of living, which is based on patriarchy and male dominance. All this results in the breach of people’s trust, especially the victim’s, that the institutions will do their work because all the top positions are filled with men who take risky measures due to their solidarity with the perpetrators, and these measures do not only fail to protect the victims – they sometimes even put their lives in danger. The intimate partner violence legislation is constantly changing. After the war in Kosovo, the UNSCR 1325 ((S/RES/1325, 2000) and the Istanbul Convention were ratified, and these two documents, together with NGOs, greatly encouraged the international community and Kosovar institutions to actively tackle the issue of intimate partner violence. In 2019, almost 20 years after implementing the first safeguard measures to protect the victims of violence, an additional Article on intimate partner violence was added to the Kosovar Criminal Code, and it abolished the distinction between the civil and criminal procedure regarding intimate partner violence cases, as well as increased the responsibility and participation of relevant institutions. Furthermore, it diminished the role of the victims, as they are no longer solely responsible for dealing with the procedure of intimate violence case and issuing of the restraining order. 20 years after the war in Kosovo, there are some positive shifts toward more thorough proceedings of intimate partner violence; however, the low number of implemented protective measures, restraining orders included, implies a further lack of action of vital institutions and their cooperation in intimate partner violence proceedings. In contrast to the poor institutional treatment of intimate partner violence, Kosovo presents an image that is becoming more and more modern and progressive with each year, of not each day. The international community’s presence certainly helped, but we cannot ignore the rapid development and Kosovar everyday access to digitalization. Kosovo wants to become a member of the EU, and that certainly brings many great challenges, but it seems that Kosovo has a clear purpose and a goal. The high level of education, especially among women, is striking, but the employment rate still fails to satisfy; on the contrary: the unemployment rate in Kosovo is the highest, in comparison to the EU countries. The legal framework generally ensures the protection of human and fundamental rights in accordance with European standars. Kosovo has shown its commitment to addressing the issue of gender inequality. Moreover, there is noticable progress in regard to political stability, foreign policy, neighborly relations and regional cooperation, in judiciary, the fight against organized crime and corruption, the public administration reform, migration control and economic development (European Commission Report, 2022). This PhD. critically presents the institutional measures for dealing with intimate partner violence, but it should be noticed that Kosovo has been rapidly developing on a daily basis sever since the war. The country sees and has been building its future as a future EU member state with all its values, thereby showing its motivation for social and cultural changes that will lead Kosovo into the European Union.

Ključne besede:international oganizations, intimate partnership violence, police, CSW, institutional treatment, interinstitutional cooperation

Podobna dela

Podobna dela v RUL:
Podobna dela v drugih slovenskih zbirkah:

Nazaj