Vojna v Ukrajini pomeni največjo grožnjo miru evroatlantskega območja v zadnjih desetletjih. Po štirih letih Trumpovega slabljenja čezatlantskih odnosov je Bidnova domnevna zunanjepolitična doktrina med drugim vključevala njihovo hitro obnovo oziroma vnovično atlantizacijo. Članek problematizira tako imenovano novo strategijo zadrževanja sredi ruske agresije, stanje čezatlantskih odnosov, konfiguracijo trenutne svetovne ureditve, v kateri se krepita čezatlantska vez in oblikovanje Bidnove zunanjepolitične doktrine; to imenujemo »velikostrateški« premik. Obravnavani so štirje različni modeli čezatlantskih odnosov (medsebojna avtonomija, strateška avtonomija, strateško partnerstvo in situacijsko partnerstvo), pri čemer spremenljivke vključujejo pristop ZDA k čezatlantskim odnosom ter pristop članic EU in evropskih članic Nata k čezatlantskim odnosom. Glavni argument je, da so čezatlantski odnosi v času Bidnovega mandata nenehno nihali med strateškim partnerstvom, zlasti povezanim s skupnimi cilji spodbujanja in zajezitve demokracije, ter situacijskim partnerstvom. Hkrati so situacije, kot je vojna v Ukrajini, okrepile ameriško-evropsko partnerstvo zaradi skupnih varnostnih in političnih interesov.
|