izpis_h1_title_alt

Razvoj orodij za optimizacijo peroralnega odmerka etopozida pri zdravljenju bolnikov z drobnoceličnim pljučnim rakom : doktorska disertacija
ID Režonja, Renata (Avtor), ID Mrhar, Aleš (Mentor) Več o mentorju... Povezava se odpre v novem oknu, ID Čufer, Tanja (Komentor)

.pdfPDF - Predstavitvena datoteka, prenos (7,49 MB)
MD5: 4AC803B5960992C9692A06AC96132DE5

Izvleček
Citostatik etopozid se v kombinaciji s cisplatinom ali karboplatinom uporablja kot prvi izbor zdravljenja drobnoceličnega pljučnega raka (SCLC). Zanj je značilna intra- in interindividualno variabilna farmakokinetika, ki vodi v nepredvidljivo varnost in učinkovitost. Variabilnost je še posebej izrazita pri peroralnem (p.o.) načinu aplikacije zdravila, zato se v praksi večinoma uporablja intravenska (i.v.) oblika. Vendar pa ima p.o. aplikacija v primerjavi z i.v. številne prednosti tako z vidika bolnika kakor tudi z vidika optimizacije stroškov zdravljenja. S tem razlogom smo se odločili optimizirati p.o. odmerek etopozida, ki je tako kot i.v. trenutno prilagojen bolniku samo na podlagi telesne površine. Dela smo se lotili s pregledom literature glede dejavnikov, ki vplivajo na obseg absorpcije etopozida in možnosti za izboljšanje le-te. Ugotovili smo, da na farmakokinetiko etopozida vplivajo genetski (encimi CYP450 in UGT, membranski ABC transporterji), fiziološki (starost, hepatocelularni karcinom, ciroza jeter) in okoljski dejavniki (farmakokinetične interakcije, slaba topnost v vodi, kemijska nestabilnost v fizioloških tekočinah). Možnosti za izboljšanje obsega absorpcije etopozida so uporaba sočasnih zdravil, ki preko farmakokinetičnih interakcij vplivajo na obseg absorpcije etopozida, razvoj dostavnih sistemov, ki omogočajo hitro raztapljanje učinkovine v zgornjem gastrointestinalnem traktu ali omogočajo sproščanje učinkovine v kolonu, farmacevtske oblike, ki povečajo hitrost raztapljanja (npr. samoemulgirajoči sistemi s fosfolipidnimi delci ali nanolipidni delci), uporaba bolj vodotopne oblike etopozida (etopozid fosfata) ali ocenjevanje individualnih farmakokinetičnih parametrov. Odločili smo se, da bomo odmerek etopozida poskušali optimizirati z Bayesovim ocenjevanjem individualnih farmakokinetičnih parametrov za kar je potreben populacijski farmakokinetični model. Za razvoj populacijskega farmakokinetičnega modela smo potrebovali podatek o koncentracijah etopozida po znanem odmerku, zato je bilo potrebno izvesti farmakokinetično študijo in določiti plazemske koncentracije etopozida. Študijo smo pričeli z razvojem protokola, v katerem smo med drugim določili, da bo bolnik v prvem krogu zdravljenja dobil etopozid i.v., v vseh ostalih krogih pa p.o. Pred pričetkom študije smo razvili analizno metodo za določanje koncentracij etopozida v plazmi. Po tej metodi smo tekom študije rutinsko analizirali več kot 600 vzorcev bolnikov s SCLC. Dodatno smo razvili analizno metodo za določanje koncentracije etopozida v posušenem krvnem madežu (DBS). Ta metoda je bolniku prijaznejša in omogoča enostavnejšo obdelavo vzorca. S primerjavo koncentracij etopozida v plazmi in posušenem krvnem madežu pri nekaterih bolnikih smo ugotovili, da so ob upoštevanju hematokrita (Hct) [CPL=CDBS/(1-Hct)] koncentracije etopozida v posušenem krvnem madežu primerljive plazemskim koncentracijam etopozida in je zato lahko metoda določanja koncentracij v posušenem krvnem madežu alternativa metodi določanja plazemskih koncentracij etopozida (hipoteza št. 1). Želeli smo preveriti kateri (literaturno ugotovljeni) dejavniki vplivajo na plazemske koncentracije etopozida. Za ta namen smo določili izbrane polimorfizme v genu MDR1, ki bi teoretično lahko vplivali na farmakokinetiko etopozida. Dodatno smo na podlagi bolnišnične dokumentacije pridobili še demografske podatke bolnikov, rezultate biokemijskih preiskav in podatke o farmakoterapiji. Vpliv vseh teh dejavnikov smo preverili s populacijskim farmakokinetičnim modelom, ki smo ga razvili v programu NONMEM. Ugotovili smo, da izmed vseh testiranih spremenljivk na farmakokinetiko etopozida značilno vplivajo lastnosti bolnika in sočasno aplicirana zdravila, medtem ko vpliv genetskih dejavnikov ni bil značilen (hipoteza št. 2). Te dejavnike smo kot spremenljivke vključili v končni farmakokinetični model. Z uporabo končnega modela smo določili tudi izpostavljenost (površina pod plazemsko koncentracijsko krivuljo, AUC) in variabilnost AUC etopozida med bolniki in med posameznimi krogi zdravljenja po obeh načinih aplikacije. Peroralna aplikacija je v primerjavi z intravensko izkazovala slabše možnosti za učinkovitost zdravljenja (manjši odstotek bolnikov z AUC >254,8 mgh/L). Celokupna variabilnost kakor tudi interindividualna variabilnost in variabilnost med krogi zdravljenja je bila po p.o. aplikaciji etopozida višja (hipoteza št. 3). Preverili smo ali se varnost in učinkovitost zdravljenja po p.o. in i.v. aplikaciji etopozida razlikujeta. Neželene učinke v p.o. krogih smo primerjali s tistimi v i.v. krogih. Rezultate učinkovitosti, t.j. odgovora na zdravljenje, preživetja brez napredovanja bolezni in celokupnega preživetja v naši študiji smo primerjali z literaturnimi rezultati po i.v. aplikaciji. Varnost in učinkovitost se po i.v. in p.o. aplikaciji nista razlikovali (hipoteza 4). So pa rezultati naše študije pokazali, da je delež febrilne nevtropenije (FN) sicer v skladu z literaturnimi podatki (10‒20%), vendar ob razmeroma pogostejši uporabi rastnih dejavnikov za nevtrofilce (G-CSF) kot priporočajo smernice. Ugotovili smo presenetljivo velik delež nevtropenij po prvem krogu zdravljenja, kar je zahtevalo pogosto uporabo sekundarne profilakse z G-CSF. Stopnja in/ali pogostost nevtropenije pa bi bila verjetno še višja, če bi dodatano preverjali krvno sliko v času, ko je nivo nevtrofilcev najnižji. Ugotovili smo tudi, da obstaja povezava med višino plazemske koncentracije etopozida in težo nevtropenije (hipoteza 5); najvišje koncentracije smo opazili pri bolnikih s FN in najnižje pri bolnikih, pri katerih nismo zabeležili nevtropenije. Pokazali smo, da z izvedbo ustrezno zasnovane klinične študije, razvojem in uporabo ustrezne metode za določevanje etopozida v plazmi in razvojem ustreznega farmakokinetičnega modela lahko optimiziramo zdravljenje s p.o. etopozidom (hipoteza št. 6). Ugotovili smo sicer, da je z vidika farmakokinetične variabilnosti in boljših možnosti za učinkovito zdravljenje boljša i.v. aplikacija, vendar je tako pri i.v. kot pri p.o. načinu dajanja etopozida priporočljiva optimizacija odmerka glede na bolnikovo ledvično funkcijo in upoštevanje dejstva, da je obseg absorpcije po peroralnem dajanju v povprečju 40%. Peroralno zdravljenje ob upoštevanju obsega absorpcije 50% je najmanj primerno zaradi nizke izpostavljenosti etopozidu, slabših možnosti za učinkovito zdravljenje in visoke farmakokinetične variabilnosti. Doprinos k znanosti: Na podlagi rezultatov lahko zaključimo, da smo uspešno razvili populacijski farmakokinetični model, ki omogoča optimizacijo peroralnega odmerka etopozida pri posameznem bolniku. To smo dosegli z izvedbo ustrezno in inovativno zasnovane klinične študije in razvojem ustrezne analizne metode z dovolj nizko limito kvantifikacije, ki nam je omogočila določitev plazemskih koncentracij etopozida. Dodatno smo razvili analizno metodo DBS, ki v primeru etopozida še ni bila razvita, in z njo določili koncentracije etopozida v posušenem krvnem madežu. Dokazali smo, da lahko ta metoda, ki je bolniku in analitiku prijaznejša, nadomesti metodo določanja koncentracij etopozida v plazmi. Pri bolnikih smo določili izbrane polimorfizme gena, ki kodira MDR1, in s pomočjo populacijskega farmakokinetičnega modela raziskali njihov vpliv na farmakokinetiko etopozida. S tem smo prispevali k vse bolj razvijajoči se veji znanosti, farmakogenetiki, ki nam z odkrivanjem genetskih lastnosti posameznika omogoča prilagajanje farmakoterapije za doseganje čim večje varnosti in učinkovitosti zdravljenja pri posameznem bolniku. Dodatna potrditev, da je iskanje možnosti za optimizacijo peroralnega odmerka etopozida pri posameznem bolniku korak v pravo smer je tudi ugotovljen presenetljivo visok delež nevtropenij, ki nakazuje potrebo po večjih aktivnostih glede preprečevanja nevtropeničnih dogodkov. Alternativo populacijskemu farmakokinetičnemu modelu lahko predstavlja merjenje plazemske koncentracije etopozida prvi dan zdravljenja (zlasti ob obstoju bolniku dokaj prijazne metode) in odločitev o primarni profilaksi z G-CSF. Vse izsledke raziskave smo/bomo objavili v štirih znanstvenih člankih. Raziskavo bi bilo smiselno nadaljevati z validacijo razvitega farmakokinetičnega modela v klinični praksi in pozneje uporabo samega modela v rutinski klinični praksi. Pričakujemo, da bodo predstavljeni pristopi, orodja in metode dela uporabni tudi pri individualizaciji zdravljenja z drugimi učinkovinami s podobnimi farmakokinetičnimi lastnostmi.

Jezik:Slovenski jezik
Ključne besede:drobnocelični pljučni rak, kemoterapija, citostatiki, etopozid, peroralna aplikacija, odmerki, optimizacija, farmakokinetika, plazemska koncentracija
Vrsta gradiva:Doktorsko delo/naloga
Tipologija:2.08 - Doktorska disertacija
Organizacija:FFA - Fakulteta za farmacijo
Kraj izida:Ljubljana
Založnik:[R. Režonja Kukec]
Leto izida:2015
Št. strani:179 str.
PID:20.500.12556/RUL-143742 Povezava se odpre v novem oknu
UDK:616.24-006-085.277(043.3)
COBISS.SI-ID:281437184 Povezava se odpre v novem oknu
Datum objave v RUL:11.01.2023
Število ogledov:345
Število prenosov:25
Metapodatki:XML RDF-CHPDL DC-XML DC-RDF
:
Kopiraj citat
Objavi na:Bookmark and Share

Sekundarni jezik

Jezik:Angleški jezik
Naslov:Development of tools for optimization of oral etoposide dose in treatment of small-cell lung cancer patients
Izvleček:
Etoposide is used in combined therapy with cisplatin or carboplatin as first-line treatment for small cell lung cancer (SCLC). Etoposide pharmacokinetics is intra- and inter-individually variable, leading to unpredictable safety and efficacy. The intravenous formulation has been used more extensively as the variability is distinctive especially after oral administration. However, in comparison with intravenous administration, oral administration has numerous advantages for the patient as well as economics benefits. This was our reason for optimization of oral etoposide dose which is currently adjusted only to the body surface area. Our research was started with the review of the literature about factors which have an impact on bioavailability of etoposide and options for its improvement. The pharmacokinetics of etoposide is influenced by genetic (CYP450 and UGT enzymes, membrane ABC transporters), physiological (age, hepatocellular carcinoma, liver cirrhosis) and environmental factors (pharmacokinetic interactions, poor water solubility, chemical instability in physiological fluids). Options for improvement of etoposide bioavailability include use of concomitant drugs with pharmacokinetic interactions influencing etoposide bioavailability, development of drug delivery systems ensuring rapid drug dissolution in the upper gastrointestinal tract or delaying drug release to target the colon, pharmaceutical forms that improve dissolution rate (e.g. phospholipid complex self-emulsifying drug delivery systems, nanostructured lipid carriers), use of more water-soluble form of etoposide (etoposide phosphate) or estimation of individual pharmacokinetic parameters. We decided to optimize etoposide dose using Bayesian estimation of individual pharmacokinetic parameters with population pharmacokinetic model. Data on etoposide concentrations after administration of known etoposide dose was needed for the development of population pharmacokinetic model. The performance of pharmacokinetic study and determination of etoposide plasma concentrations after known dose of etoposide were needed. The study was started with the development of protocol in which we defined intravenous etoposide administration in the first cycle and oral administration in the following cycles. The analytical method for determination of etoposide concentrations in plasma had been developed before start of the study. More than 600 samples from SCLC patients were routinely analysed using this method. In addition, the analytical method for determination of etoposide concentration in dried blood spot was developed. This method is more patient-friendly and enables simpler sample handling. Comparing etoposide plasma concentrations and etoposide concentrations in dried blood spot in some patients it was ascertained that etoposide concentrations in dried blood spot were comparable to etoposide plasma concentrations when haematocrit (Hct) [CPL=CDBS/(1-Hct)] was considered. The method for determination of etoposide concentration in dried blood spot can be an alternative for determination of etoposide plasma concentrations (Hypothesis No. 1). We wanted to check which factors (found in the literature) influence plasma etoposide concentrations. Selected polymorphisms in gene MDR1 which could theoretically influence etoposide pharmacokinetics were determined for this purpose. Additionally, patient’s demographic data, biochemical results and data on pharmacotherapy were obtained from hospital records. The influence of all these data was tested with population pharmacokinetic model developed in the NONMEM program. Among all tested variables etoposide pharmacokinetics was influenced by patient’s characteristics and concomitantly administered medicines, while the influence of genetic factors was not significant (Hypothesis No. 2). These factors were included as covariates into the final pharmacokinetic model. The exposure (AUC) and inter-subject and inter-cycle variability in etoposide’s AUC after both routes of administration were determined using the final model. In comparison with intravenous administration, oral etoposide administration showed worse options for effective treatment (lower percent of patients with AUC >254,8 mgh/L). The overall variability as well as inter-individual variability and between-cycle variability were higher after oral administration (Hypothesis No. 3). The existence of differences between oral and intravenous etoposide administration was examined. The adverse drug reactions in oral cycles were compared with intravenous cycles. Results of efficacy, i.e. response rate, progression free survival and overall survival in our study were compared with literature results after intravenous administration. Safety and efficacy did not differ between intravenous and oral administration (Hypothesis No. 4). However, results of our study showed that febrile neutropenia (FN) rates were in accordance with literature data (10-20%); however, the use of granulocyte colony-stimulating factors was relatively more frequent than recommended in guidelines. Unexpectedly high portion of neutropenia was ascertained after the first chemotherapy cycle, requiring frequent use of secondary G-CSF prophylaxis. The grade and/or frequency of neutropenia would have possibly been even higher if blood count had been additionally monitored at the time of neutrophil nadir. Furthermore, the relatedness of peak plasma concentration height with severity of neutropenia was observed (Hypothesis No. 5); concentrations were the highest in patients with FN and declined to the lowest levels observed in patients without neutropenia. It was shown that appropriately performed clinical study, development and use of appropriate method for determination of etoposide in plasma and development of appropriate pharmacokinetic model provide optimization of oral etoposide treatment (Hypothesis No. 6). From the aspect of pharmacokinetic variability and higher probability for effective treatment intravenous administration was better. However, in both intravenous and oral etoposide administration dose optimization according to patient's renal function and average bioavailability 40% is recommended. Oral treatment adjusted to bioavailability 50% is at least appropriate due to low etoposide exposure, inferior probability for effective treatment and high pharmacokinetic variability. Contribution to science: Based on the results, it can be concluded that population pharmacokinetic model, which enables optimization of oral etoposide dose in individual patient, was successfully developed. This was achieved using a suitably and innovatively designed clinical study and with the development of a suitable analitical method with a sufficiently low limit of quantification, which enabled determination of etoposide plasma concentrations. In addition, analitical method DBS was developed and etoposide concentrations in dried blood spot were determined. In the case of etoposide, this method has not been developed yet. It has been proven that this patient and analist friendlier method can replace the method of etoposide plasma determination. Selected polimorphisms of gene which encodes MDR1 were determined in patients and their impact on etoposide pharmacokinetics was researched using population pharmacokinetic model. Using that, we contributed to an ever developing branch of science, pharmacogenetics. This allows us to reveal genetic properties of an individual and to enable the adjustment of pharmacotherapy for achiving as great safety and efficacy of treatment in individual patient as possible. Additional confirmation, that looking for possibilities for oral etoposide dose optimization in individual patient is a step in the right direction, is also an estimated surprisingly high rate of neutropenias, which indicates a need for greater activities for prevention of neutropenic events. The alternative to population pharmacokinetic model can be presented by the measurement of first day treatment etoposide plasma concentration (especially in case of existing patient-friendly method) and the decision on primary G-CSF prophylaxis. All of our research findings are/will be published in four scientific articles. It would be reasonable to continue our research with the validation of developed pharmacokinetic model in clinical practice and later use the same model in routine clinical practice. It is expected that approaches, tools, and methods of work presented will be applied also in the individualization of treatment using other drugs with similar pharmacokinetic properties.


Podobna dela

Podobna dela v RUL:
Podobna dela v drugih slovenskih zbirkah:

Nazaj