Doktorska disertacija z naslovom Gradnja relacijskih prostorov (Building Relational Spaces) raziskuje zmožnost arhitekture, da ustvarja prostore, ki so odprti, odzivni in podpirajo skupnost, da postavlja pod vprašaj linearnost procesov gradnje in načrtovanja, pri tem pa odločno udejanja stališče, da je treba zagotoviti prostor in veljavo ranljivim skupinam, ki sicer v procesih urbanega razvoja niso zastopane. Umetniška raziskava, ki izhaja iz prakse, obravnava arhitekturo v odnosu do družbenih skupnosti v času, se okrog nje razpira in se z njo prepleta. Raziskava je strukturirana kot dinamičen proces - osnovan na razmišljanjih o izbranih projektih iz arhitekturno-umetniške prakse Gitte Juul -, v katerem se analiza vsakega projekt razvije in vodi v analizo naslednjega. Cilj raziskave je nadgradnja védenja o vlogi in pomenu arhitekture v družbi, in sicer skozi interdisciplinarno proučevanje različnih oblik postajanja. V njej je osnovan pristop situiranega načrtovanja (situated planning), ki naj služi kot orodje za zoperstavitev odnosom moči in principu, po katerem arhitekti - skozi reprezentacije - oblikujejo naše okolje, ne da bi prej v njem delovali. Za razumevanje in razvoj tega specifičnega pristopa - in za ponazoritev njegove relevance pri razmišljanju in ustvarjanju v arhitekturi - raziskava kot gradivo za proučevanje in kot svoj fokus uporabi primere iz prakse, združene z umet- niško in teoretsko refleksijo, vse pa temelji na modelu raziskovanja iz prakse. Delo nakazuje teme in spodbuja zanimanje za nadaljnje proučevanje in učenje ter povezuje področja akademskega raziskovanja, poučevanja in arhitekturne/ umetniške prakse. Njegov namen je pokazati, kako lahko arhitektura in načrtovanje usmerjata pozornost k perspektivam in vrednostim konceptov bivanja ki jih ljudje ustvarjajo in spreminjajo skozi čas, in tako morda arhitektom in načrtovalcem ponuditi priložnost. da najdejo nove strategije za spoprijemanjem s tem, česar ne moremo načrtovati, pač pa lahko le iščemo.
|
