izpis_h1_title_alt

Autoreferiranje kao retorička strategija u sažecima studentskih završnih radova pisanih na hrvatskom jeziku : diplomski rad
ID Tokalić, Katarina (Avtor), ID Balažic Bulc, Tatjana (Mentor) Več o mentorju... Povezava se odpre v novem oknu

.pdfPDF - Predstavitvena datoteka, prenos (920,87 KB)
MD5: CE2F4FDE4F7511C2E25FD185EDF46022

Izvleček
U diplomskom se radu bavimo analizom autoreferiranja u sažecima studentskih završnih radova. Autoreferiranje kao interakcijska retorička strategija uključuje se u širi pojam –metadiskurs. Ovaj je koncept vrlo kompleksan i širok i dosta ga autora površno opisuje kao 'diskurs o diskursu' ili 'pisanje o pisanju'. No, najbolje ga možemo opisati kao utjelovljene ideje o komunikaciji kao razmjeni informacija i interakciji između autora i njegova teksta te između autora i određene publike/čitatelja te njihove pozicije u određenom kontekstu. Da bi se razradili različiti aspekti, napravljena je kategorizacija metadiskursa, tj. podjela na interaktivnu i interakcijsku dimenziju. Interaktivna podrazumijeva diskretnu prisutnost autora u tekstu koji čitatelja vodi prema željenoj interpretaciji, a interakcijska obuhvaća eksplicitnu prisutnost autora u tekstu. Posljednjoj dimenziji pripada i autoreferiranje kao strategija kojom se autor uključuje u tekst bilo to eksplicitno (upotreba osobnih i posvojnih zamjenica te osobnih glagolskih oblika) ili implicitno (upotrebnom bezličnih struktura). Dosadašnja istraživanja većinom su komparativne naravi i pokazala su da se u hrvatskom jeziku u usporedbi s npr. engleskim autoreferiranje ne pojavljuje toliko često, nego se autori više koriste bezličnim strukturama. Primijenjenom analizom dolazimo do sličnih rezultata - u sažecima studentskih završnih radova autori najčešće koriste implicitne vrste autoreferiranja.

Jezik:Hrvaški jezik
Ključne besede:hrvatski jezik, akademski spis, metadiskurs, retoričke strategije, analiza žanra, sažetak, autoreferiranje, implicitno autoreferiranje, eksplicitno autoreferiranje, studentski završni radovi
Vrsta gradiva:Diplomsko delo/naloga
Tipologija:2.11 - Diplomsko delo
Organizacija:FF - Filozofska fakulteta
Kraj izida:Ljubljana
Založnik:[K. Tokalić]
Leto izida:2022
Št. strani:44 str.
PID:20.500.12556/RUL-141378 Povezava se odpre v novem oknu
UDK:811.163.42'42:378
COBISS.SI-ID:125944067 Povezava se odpre v novem oknu
Opomba:
ABSTRACT: This diploma thesis deals with the analysis of self-mentions in the abstracts of student final works. Self-mentioning as an interactive rhetorical strategy is a part of a broader term - metadiscourse. This concept is very complex and broad, and many authors describe it superficially as ‘discourse on discourse’ or ‘writing about writing’. However, it can best be described as embodied ideas of communication as the exchange of information and interaction between the author and his text or between the author and a particular audience /reader and their position in a particular context. To make this easier to understand and explore, metadiscourse is divided into interactive and interactional dimension. The interactive dimension implies the discretional presence of the author in the text that leads the reader to the wanted interpretation, whereas the interactional dimension involves the explicit presence of the author in the text. The last dimension also includes self-mentions as a strategy by which the author is included in the text either explicitly (use of personal and possessive pronouns and personal verb forms) or implicitly (using impersonal structures). Previous researches are mostly of a comparative nature and have shown that in the Croatian language, compared to English, for example, selfmentioning does not appear as often, and the authors use impersonal structures more. The applied analysis leads to similar results - in the abstracts of student final thesis, the authors most often use implicit types of self-mentions. / KEYWORDS: Croatian language, academic writing, metadiscourse, rhetorical strategies, genre analysis, abstract, implicit self-mentions, explicit self-mentions, final student works
Datum objave v RUL:29.09.2022
Število ogledov:1126
Število prenosov:46
Metapodatki:XML DC-XML DC-RDF
:
Kopiraj citat
Objavi na:Bookmark and Share

Sekundarni jezik

Jezik:Slovenski jezik
Naslov:Samoomembe kot retorična strategija v povzetkih študentskih zaključnih del, pisanih v hrvaškem jeziku : diplomsko delo
Izvleček:
Metadiskurz ter analiza akademskega pisanja v zadnjih letih dobivata vse več pozornosti. Vse več avtorjev, predvsem angleški jezikoslovci, se ukvarja s preučevanjem besedil in s strategijami, ki jih uporabljajo pisci, da bi bila besedila čimbolj relevantna, koherentna, logična, resnična in navsezadnje privlačna za bralca. Metadiskurz je velikokrat, po mnenju nekaterih avtorjev, ki se s tem področjem ukvarjajo (npr. Hyland), zelo pomanjkljivo definiran kot »diskurz o diskurzu« ali »tekst o tekstu«. V resnici gre za zelo kompleksen in širok pojem, ki mu težko postavimo meje, saj ponuja ogromno možnosti za razlago in opis tako organizacije avtorjevih idej kot avtorjevega odnosa do poslušalcev ali bralcev. Hyland (2005) opisuje metadiskurz kot »utelešeno idejo o komunikaciji ne le kot izmenjavi informacij, blaga ali storitev, pač pa vključuje tudi osebnosti, stališča in predpostavke tistih, ki komunicirajo«. Metadiskuz tako odraža idejo, ki je vidna že od 80ih let prejšnjega stoletja dalje, da je komunikacija med piscem/govorcem ter bralcem/poslušalcem dvosmerna, ter da nikoli ni nevtralna – vedno je usmerjena v uresničevanje interesov. Posledično je metadiskurz eno glavnih sredstev za doseganje družbenega vpliva, oziroma vpliva na tiste, ki v danem trenutku predstavljajo publiko. Pomembno se je zavedati, da je vsaka uporaba jezika, pa naj bo še tako preprosta, sestavljena iz izbire iz skupine možnosti, ki se nam ponujajo. Pojem metadiskurz se v nekaterih literaturah enači z metatekstom, slednji termin profesorica Verdonik (2007: 53) razume kot jezikovni produkt diskurza, neenako temu pa razume diskurz kot družbeni dogodek, v katerem se aktivira jezikovna raba, interakcija v družbenih odnosih in spoznavanju – glede na njeno razlago lahko vidimo, da teh dveh pojmov avtorica ne enači. Morda se nekateri avtorji s to razlago ne bi strinjali, zato prihaja do nejasnosti in nepreciznosti, kar se tiče definicije samega pojma metadiskurza. V tej diplomski nalogi je bila pomembna Hylandova klasifikacija (2005) metadiskurza na dve dimenziji – interaktivno in interakcijsko. Interaktivna dimenzija implicira diskretno prisotnost avtorja v besedilu, kar bi pomenilo, da glede na občinstvo, avtor prilagodi besedilo in bralca z različnimi jezikovnimi elementi vodi po besedilu, k želeni interpretaciji (Hyland, 2005: 49). Interakcijska dimenzija pa avtorja eksplicitno vključi v besedilo, ta pa po Hylandu (2005: 49) z izražanjem lastnega mnenja, komentarjev itd., ki se navezujejo na vsebino, vzpostavlja neposredno komunikacijo z bralcem ter mu nudi možnost, da se na to odzove. V shematiziranem prikazu Hylandove klasifikacije, ki jo je v slovenščino povzela Pisanski Peterlin (2007:11), interaktivna dimenzija vključuje uporabo naslednjih sredstev: - prehodi (angl. transitions), ki izražajo odnose med glavnimi stavki: in, ampak - označevalci okvirja (angl. frame markers), ki se nanašajo na diskurzna dejanja, zaporedja ali stopnje: nazadnje, če zaključim - endoforični označevalci (angl. endophoric markers), ki se nanašajo na informacije v drugih delih besedila: omenjen zgoraj - dokazovalci (angl. evidentials), ki se nanašajo na informacije iz drugih besedil: X trdi ter - tolmači (angl. code glosses) razširjajo propozicijski pomen: namreč, npr. Interakcijska dimenzija pa: - omejevalci (angl. hedges), ki ne dajejo popolne podpore in odpirajo dialog: morda, - ojačevalci (angl. boosters), ki poudarjajo gotovost in zapirajo dialog: jasno je, da - označevalci odnosa do vsebine (angl. attitude markers), ki izražajo piščev odnos do propozicije: žal, presenetljivo - samoomembe (angl. self-mentions), ki se eksplicitno nanašajo na avtorja/avtorje: jaz, moj, naš ter - označevalci odnosa do bralca (angl. engagement markers), ki eksplicitno gradijo odnos z bralcem: lahko vidite, da. Kot lahko vidimo so samoomembe, ki so glavna tema te naloge, retorična strategija interacijske dimenzije. Samoomebe se nanašajo na stopnjo avtorjeve eksplicitne prisotnosti v besedilu, ki se pojavljajo v obliki osebnih (jaz, mi) in svojilnih zaimkov (moj, naš), v prvi osebi edine ali množine. V primerjavi z angleščino pa se tako v hrvaščini kot v slovenščini lahko pojavijo kot eksplicitne forme tudi osebne glagolske oblike (pišemo, mislimo, zaključujem, ugotovil sem…), na katere moramo biti pozorni in je zato v teh dveh jezikih težje kot v angleščini najti vse oblike v katerih se pojavlja avtor. Po mnenju Ivaniča (1998, citirano v Hylandu (2005: 53)) vsako pisanje nosi informacije o piscu, a je najmočnejše sredstvo samoreprezentacije ravno uporaba zaimkov v prvi osebi, ter da je prosta odločitev vsakega pisca na katerem mestu in alisploh bo uporabljaj to strategijo. Samoomembe, kot retorična strategija akademskega diskurza spadajo v skupino elementov, s katerimi avtor bralcu predstavi svoje ideje na primeren način in ga skuša prepričati o verodostojnosti teh idej (Blagojević 2007: 127 citira Balažic Bulc (2020: 58)). Retorika je, kot razlaga Hyland (2005:63), pravzaprav umetnost prepričevanja v argumente in vprašanja o katerih ni formalnega dokaza. Moč prepričljivosti akademskega besedila naj bi temeljila na racionalnosti, objektivnosti, nepristranskosti ter na zahtevnih metodologijah, a kot opaža profesorica Balažic Bulc (2020: 58) je akademski diskurz v zadnjem desetletju, pod vplivom sodobnih tehnologij, postopoma izgubil strogo oznako objektivnega, abstraktnega in neosebnega ter postal bolj subjektiven. Ravno retorične strategije so imele dosti vpliva pri spremembi dojemanja jezika in akademski diskurz se je tako začel obravnavati kot interakcijski manever med piscem in bralcem. Samoomembe so po mnenju Hylanda (2005: 53) ključ s katerim pisci promovirajo verodostojno identiteto svoje znanstvene raziskave ter tako zanjo pridobijo odobritev. Poleg že zgoraj omenjenih, eksplicitnih struktur, se avtor v delu lahko pojavlja tudi implicitno – z uporabo neosebnih glagolskih struktur (npr. pasiv). Obstaja pa tudi odprta možnost za avtorja, da se v tekstu sploh ne pojavi. Ko pa se že pojavlja, je to običajno na mestih, kjer ima največ prostora pokazati sebe in svoje prispevke v najboljši možni luči (Hyland, 2005: 53). Večina raziskav na omenjeno temo je posvečenih angleškemu jeziku v povezavi z drugimi jeziki. Na območjih kjer se govori hrvaški jezik je teh raziskav manj in večina je prišla do podobnih ugotovitev in sicer, da v hrvaškem jeziku v primerjavi s slovenščino ali pa z angleškim jezikom, večina avtorjev še vedno raje izbira uporabo neosebnih glagolskih struktur, saj se le ta zdi bolj primerna ter da se avtorji pod vplivom kulturnih značilnosti skupnosti v kateri ustvarjajo, sami odločijo za to ali ono vrsto struktur. Ena izmed novejših raziskav, Cvikić in Ordulj (2021), je bila usmerjena v analizo prepoznavnosti avtorjev/bralcev prvega jezika (L1) v primerjavi z drugim jezikom (L2), s poudarkom na analizi rabe osebnega zaimka prve osebe. Študija je potrdila razlike med skupinama in pokazala da so materni govorci pogosteje kot tujci uporabljali obliko MI. To, da so govorniki L2 več uporabljali JAZ obliko, je v skladu z dozdajšnjimi raziskavami, zanimivo pa je, da so se govorci L1 vseeno večkrat kot za MI formo, odločili za uporabo JAZ forme, saj se je slednja večinoma uporabljala za izražanje izkušenj in stališč pisca; za isti namen se je uporabljala tudi oblika MI, a redkeje. S to raziskavo sta naredili korak naprej k boljšemu razumevanju rabe osebnih zaimkov in njihovih diskurzih funkcij ter izboljšanju znanja pisnih veščin v prvem in drugem/tujem jeziku na splošno. V hrvaški lingvistiki se samoomembam ni posvečalo prav veliko avtorjev, kljub temu pa v literaturi vseeno najdemo informacije, ki so nam lahko v veliko pomoč pri razumevanju uporabe le teh. Večina avtorjev se strinja s trditvijo, da bi akademsko besedilo moralo biti pisano po pravilih znanstvenega stila, ki temelji na racionalnosti in neosebnosti ter abstraktnosti, saj ima tako največ moči za prepričevanje. So pa tudi avtorji, kot je Milica Gačić (2012: 92), ki so mnenja, da je pretirana raba prve osebe (posebej »jaz forme«) vsekakor vsiljiva, ni pa potrebe, da se je izogibamo za vsako ceno, predvsem dobrodošla je v delih, kjer avtor poda svojo interpretacijo in je prišel do nekih novih, pomembnih ugotovitev tako zase kot za znanstveno skupnost. Z zadnjo trditvijo se strinjam, saj sem tudi sama z omenjeno raziskavo v svoji diplomski nalogi želela pokazati, da so študentska dela akademska besedila, pri pisanju katerih bi se morala upoštevati stroga pravila pisanja znanstvenega besedila, a da se znotraj teh samoomembe vendarle pojavljajo. Izbrani korpus 30ih povzetkov zaključnih študentskih del, razdeljen v tri sklope (diplomska dela, magistrska dela in dizertacije), je pokazal, da se avtorji v povzetkih še vedno v veliki večini odločajo za uporabo neosebnih struktur. Analiza je potrdila, da se osebne strukture največkrat pojavijo v povzetkih diplomskih del in da se kot eksplicitna struktura največkrat pojavi osebna glagolska oblika, večkrat v perfektu, manj v prezentu (npr. v tem delu raziskujemo ali bomo raziskovali). Nasprotno temu, se neosebne strukture (kot je npr. pasiv) največkrat pojavijo v povzetkih magistrskih del, malo manj, a vseeno v veliki meri, v povzetkih doktorskih del. V celem korpusu so se pojavila tudi štiri dela, trije povzetki magistrskih nalog in en povzetek dizertacije, v katerih se avtor ni pojavil - v teh se nahajajo le neki splošni opisi, brez pojasnitev kaj točno je cilj naloge, brez metod in brez začetne hipoteze. V mislih je potrebno imeti, da so se analizirali le povzetki nalog, v kolikor bi obravnavali celotna dela, bi bili rezultati raziskave lahko bistveno drugačni. Tema diplomske naloge se mi zdi izredno zanimiva in koristna za področje analize samoomemb in uporabe te strategije v pisanju študentskih zaključnih del. Sama sem mnenja, da je ključnega pomena kako delo napišemo oziroma prezentiramo ciljni publiki. Z uporabo samoomemb v povzetkih zaključnih del lahko že na samem začetku vzpostavimo zvezo z bralcem, pritegnemo njegovo pozornost in ga prepričamo v to, da je delo vredno branja. Posledično sem tudi pričakovala prevlado osebnih struktur, a lahko z gotovostjo zaključim, da je akademska skupnost nekako ohranila prepričanje, da je dela bolje pisati neosebno in abstraktno, saj zvenijo bolj znanstveno ne glede na to, da so se tehnike pisanja skozi čas spreminjale.

Ključne besede:hrvaščina, akademsko pisanje, metadiskurz, retorične strategije, žanrska analiza, povzetek, samoomembe, implicitne samoomembe, eksplicitne samoomembe, zaključna dela

Podobna dela

Podobna dela v RUL:
Podobna dela v drugih slovenskih zbirkah:

Nazaj