Cilj te študije je raziskati normativne orientacije vlog novinarjev v SFRJ, kot so zapisane v petih jugoslovanskih novinarskih etičnih kodeksih ali razvidne iz njih. Z analizo dokumentov in primerjalno zgodovinsko metodo smo raziskali razloge za sprejem prvega kodeksa, analizirali pojmovanja svobode in odgovornosti ter odnos med njima v kodeksih in ugotovili, kako kodeksi naslavljajo resnicoljubnost in profesionalne norme. Normativni temelji novinarstva, kot se kažejo v etičnih kodeksih, so se spreminjali skozi čas ter ob spremembah v družbenem, političnem, pravnem in ekonomskem okolju. Medijska/novinarska svoboda je bila dovoljena le v okviru socialistične usmeritve ter prispevka h graditvi in razvoju samoupravne družbe, vsaj do leta 1988, ko so bile izpuščene vrednoti marksizma in leninizma ter opredelitev novinarja kot družbenopolitičnega delavca. Novinar je bil obvezan delovati po svoji socialistični zavesti in je bil odgovoren do delovnih ljudi, do socialistične javnosti, kodeksa v osemdesetih letih pa sta poudarjala njegovo odgovornost do javnosti. Ob več značilnostih sovjetske totalitarne teorije tiska imajo normativni temelji tudi določeno podobnost s teorijo družbene odgovornosti. Profesionalne norme, povezane z resnicoljubnostjo, profesionalno integriteto ter spoštovanjem človekove osebnosti in dostojanstva, so se sčasoma razvijale ter pridobivale več prostora, razdelanosti in poudarka. Dejstvo, da je novinarska skupnost nekatere profesionalne norme prepoznala kot dovolj pomembne za kodifikacijo, nakazuje, da so bili temelji profesionalizacije slovenskega novinarstva položeni že v socialistični Jugoslaviji.
|
