V članku trdimo, da se družboslovje na splošno in še posebej politologija srečujeta s svojevrstnim epistemološkim izzivom pri raziskovanju države v 21. stoletju. Država je namreč bila pogosto naturalizirana, razumljena kot statična in ahistorična entiteta, ki je odporna na spremembe v okolju, ali pa je bila naivno zavrnjena kot oblika politične organizacije, ki z neoliberalno globalizacijo vene. V obeh primerih so procesi redefiniranja in redistribuiranja države, s tem pa njene de-/reteritorizacije in prostorskega prestrukturiranja, v glavnem ostali neopaženi. V obravnavi hegemonskih teorij države pokažemo, da v politični znanosti raziskovanja države še vedno temeljijo na (geografskih) predpostavkah, ki državo omejujejo ali celo opredeljujejo kot geografsko razmejeno in nespremenljivo ozemlje. Na podlagi aktualnih pristopov v raziskovanju prostora, obsega in teritorija, kličemo k heterodoksni in pluralistični metodologiji v nadaljnjem proučevanju države kot tudi nedržavnih prostorov
|