Članek obravnava vprašanje vloge države pri varovanju človekovih pravic in svoboščin. Avtor zastopa stališče, po katerem države pravice in svoboščine lahko kršijo, ker v stvarnosti omogočajo njihovo realno izpeljavo. Tako kot država tudi pravice in svoboščine nastajajo na podlagi družbenih konvencij, vsakršno sklicevanje na univerzalnost ali naravnost pravic in svoboščin je zgolj ideološki moment v zasledovanju političnih ciljev. Prvi pogoj za varovanje pravic in svoboščin je vzpostavljena organizirana prisila v obliki državne oblasti, ki pod svojo avtoriteto zvede mnoštvo različnih interesov in različnih izpeljav pravičnosti. Hobbesov Leviathan daje pomemben prispevek k razumevanju teh procesov, njegov poudarek na vseobsegajoči moči države ga sicer odmika od liberalnega ideala omejene oblasti, a njegova temeljna lekcija vendarle vzdrži: kjer ni suverene oblasti, ni učinkovitega varstva pravic in svoboščin. Sklepne ugotovitve pokažejo, da moralni diskurz o univerzalnih človekovih pravicah in svoboščinah za uspešno vpeljavo v življenja posameznikov potrebuje efektivno državno oblast, ki te pravice in svoboščine umesti v temelje legitimnosti svojega lastnega obstoja
|
