izpis_h1_title_alt

Doživljanje povezovanja z otrokom v nosečnosti po predhodnem spontanem splavu : magistrsko delo
ID Mlaker, Nežka (Avtor), ID Simonič, Barbara (Mentor) Več o mentorju... Povezava se odpre v novem oknu

.pdfPDF - Predstavitvena datoteka, prenos (737,47 KB)
MD5: F78154725EC440BB17EE5874C5C68FE5

Izvleček
Spontani splav ne označuje samo izgube življenja, označuje tudi izgubo vloge starša, upov, načrtov, kontrole in gre, kljub nezmožnosti vzpostavitve telesne navezanosti z nerojenim otrokom, za močno intenzivno žalovanje. Ženska se ob izgubi sooči z občutki žalosti, jeze, obupa, občutkom krivde, nesprejemanja svojega telesa. Nosečnost po nosečnosti z razpletom spontanega splava je lahko zato polna negotovosti in nepredvidljivosti, prežeta s strahom in z dvomom. Povezovanje ženske z otrokom je zato oteženo oziroma se le-to pomakne krepko v zadnje trimesečje nosečnosti. V okviru magistrskega dela smo s pomočjo poročanja udeleženk raziskali doživljanja povezovanja z otrokom v nosečnosti po predhodnem spontanem splavu. V raziskavi je sodelovalo sedem udeleženk, ki so za pristop k sodelovanju morale izpolnjevati pogoj –izkušnjo spontanega splava in nosečnost po njem (ali so bile intervjuvane v času nosečnosti ali pa od poroda niso minili več kot trije meseci). Izkazalo se je, da se je spontani splav pri vseh začel s krvavitvijo brez znanega razloga, pri vseh pa pustil močan pečat. Vsem udeleženkam je v novi nosečnosti po tisti z razpletom spontanega splava povzročil življenje z negotovostjo in s strahom. Udeleženke so poročale o intenzivnejšem povezovanju z otrokom šele v zadnjem trimesečju po morfološkem pregledu. Vzpostavljanje stika je pri večini potekalo fizično preko stika z nosečniškim trebuščkom, s petjem, z branjem pravljic, s pogovarjanjem … Dve udeleženki sta poročali, da jima povezovanje z otrokom ni bilo blizu vse do zadnjega dneva nosečnosti, saj je bil strah premočno zakoreninjen v njunih telesih in se ravno zato bojita še kakšne zanositve. Raziskava je pokazala, da je izkušnja spontanega splava povezala vseh sedem udeleženk in njihove partnerje, vse pa navajajo, da je osnova za zbližanje kakovosten odnos že pred zanositvijo.

Jezik:Slovenski jezik
Ključne besede:spontani splav, nosečnost, povezovanje z otrokom, navezanost, strah
Vrsta gradiva:Magistrsko delo/naloga
Tipologija:2.09 - Magistrsko delo
Organizacija:TEOF - Teološka fakulteta
Kraj izida:Ljubljana ; Maribor
Založnik:[N. Mlakar]
Leto izida:2022
Št. strani:VI, 65, [II] str.
PID:20.500.12556/RUL-137877 Povezava se odpre v novem oknu
UDK:159.942:618.39-021.59(043.2)
COBISS.SI-ID:114092803 Povezava se odpre v novem oknu
Datum objave v RUL:05.07.2022
Število ogledov:934
Število prenosov:131
Metapodatki:XML DC-XML DC-RDF
:
Kopiraj citat
Objavi na:Bookmark and Share

Sekundarni jezik

Jezik:Angleški jezik
Naslov:Experiencing bonding with the child in pregnancy after a previous miscarriage
Izvleček:
Spontaneous miscarriage not only marks the loss of life, it also marks the loss of parental role, hopes, plans, control, and despite the inability to establish a physical connection, there is a strong intensity of mourning present. When a woman experiences a loss, she faces feelings of sadness, anger, despair, feelings of guilt, rejection of her body. Pregnancy after pregnancy with a miscarriage can therefore be full of uncertainty and unpredictability, imbued with fear and doubt. Connecting a woman with a child is therefore difficult, or it only moves boldly in the last trimester of pregnancy. As part of the master's thesis, we have explored the experiences of connecting with a child in pregnancy after a previous miscarriage with the help of participants' reporting. The study involved seven participants who had to meet the condition of experiencing a miscarriage and a new pregnancy after it (either interviewed during pregnancy or less than three months after giving birth) in order to participate. It turned out that all miscarriages started with bleeding for no known reason and left a strong mark on all women. For all participants in the new pregnancy after the outcome of a miscarriage causes a life of uncertainty and fear. Participants have reported more intense bonding only in the last trimester, after morphological examination. Bonding had mostly been performed physically through contact with the pregnant belly, singing, reading fairy tales, singing… Two participants have reported that the bonding with the child was impossible until the last days of pregnancy, as fear of losing has been too ingrained in their bodies and they have been afraid of getting pregnant again for this very reason. Research has shown that the experience of miscarriage brought together all seven participants and their partners, all of whom state that the basis for rapprochement is a quality relationship before pregnancy.

Ključne besede:miscarriage, pregnancy, bonding with a child, attachment, fear

Podobna dela

Podobna dela v RUL:
Podobna dela v drugih slovenskih zbirkah:

Nazaj