DOSTOPNOST MUZEJEV IN GALERIJ ZA OSEBE Z MOTNJAMI SLUHA

Rampih, Maša (avtor), Mahnič, Katja (mentor)

Položaj gluhih in naglušnih oseb oziroma oseb z motnjo sluha se iz dneva v dan spreminja. V preteklosti so bili komunikacijski kanali med slišečimi in gluhimi pogosto prekinjeni ali pa jih ni bilo, osebe z motnjami sluha so bile potisnjene na obrobje, svoje pravice pa so lahko uveljavljale le v ožjem ali zaprtem krogu družine. Danes imajo osebe z motnjami sluha na voljo veliko podpornih zakonov, ki urejajo njihove pravice. Zakonodaje je tako sicer obilo, pa vendar ne moremo reči, da je stanje zadovoljivo ali da imajo osebe z motnjo sluha zagotovljene vse tiste pravice, ki so zapisane v zakonih in podzakonskih aktih in v slovenski ustavi. Številni avtorji ugotavljajo, da okolje za osebe z motnjo sluha še vedno ni spodbudno, čeprav se na marsikaterem področju in v mnogih sredinah že kažejo premiki v prid oseb z motnjami sluha. Opredeljevanje skupin s posebnimi potrebami, kot so gluhi in naglušni, nikakor ne pomeni stigmatiziranje posameznikov. Motnja sluha ne pomeni nezmožnosti, temveč funkcionalno omejitev ali izgubo na področju zaznavanja. Izmed vseh ranljivih skupin so gluhe in naglušne osebe najbolj odrinjene v smislu socialnih stikov, saj je motnja sluha največja prepreka za sporazumevanje oziroma komunikacijo. Šele vsakodnevno življenje posameznikov z motnjami sluha kaže, kako jih je okolica pripravljena vključiti v svojo sredino, na kakšen način jim pomaga in prisluhne in v kakšni meri je družba pripravljena izvajati vse zapisane obljube in zaveze. Del vsakdana oseb z motnjami sluha je tudi obiskovanje najrazličnejših dogodkov in prireditev, med njimi tudi uporaba storitev in vključevanje v aktivnosti, ki jih za javnost pripravljajo muzeji in galerije. V diplomski nalogi z naslovom Obiskovalci z motnjami sluha v muzejih in galerijah bom predstavila problematiko obiskovalcev muzejev z motnjami sluha. Za diplomsko nalogo o dostopnosti muzejev in galerij za gluhe in naglušne sem se odločila zaradi neprijetne izkušnje med študentskim delom v eni izmed slovenskih galerij. Po razstavi bi morala voditi eno izmed osnovnošolskih skupin, zato so bile vse priprave na vodenje podrejene njihovim specifikam. Šele po uvodnem nagovoru sem ugotovila, da gre za skupino gluhih in naglušnih otrok, na katero me nihče ni opozoril. Že kot novinka sem ugotovila, da zahtevajo priprave na vodenje za uporabnike s posebnimi potrebami drugačen pristop in drugačno pripravo. Izkušnja se me je osebno zelo dotaknila. Zaradi takšnih, izjemno neprijetnih situacij, bi si želela, da se na področju dostopnosti kulturnih ustanov za ranljive in socialno ogrožene skupine začnejo dogajati spremembe in da odgovorni v muzejih in galerijah poskrbijo, da bodo imele osebe s posebnimi potrebami zagotovljene enake možnosti dostopa do informacij, do kulture in kulturne dediščine, ne nazadnje pa tudi do estetskih užitkov, druženja, socialnega mreženja, kakovostnega preživljanja prostega časa kot ostali obiskovalci galerij in muzejev. Seznanila sem se s težavami, s katerimi se srečujejo osebe z motnjami sluha, poskušala sem se približati njihovemu načinu razmišljanja, razumevanja oziroma nerazumevanju, skratka, skušala sem identificirati glavne prepreke, ki povzročajo ovire pri komunikaciji z osebami z motnjami sluha. Najprej sem jih želela dobro spoznati, zato sem se seznanila z osnovnimi izhodišči, kdo so osebe z motnjami sluha in kakšne so razlike med njimi, preverila sem, katere pripomočke uporabljajo pri komunikaciji ali samo poslušanju, predvsem pa me je zanimalo, kaj jim lahko v muzejih in galerijah ponudimo in kako jim lahko omogočimo enako kakovost doživljanja estetskih impulzov kot drugim obiskovalcem. V zadnjih letih zaznavamo spremembe, ki so usmerjene k pravemu cilju, k drugačnemu in poglobljenemu pristopu do oseb s posebnimi potrebami, tudi do gluhih in naglušnih, vendar pa se te spremembe dogajajo prepočasi in zelo sporadično, da bi lahko rekli, da gre za odločilne in velike premike. Nekateri, vendar žal samo posamezni in maloštevilni slovenski muzeji in galerije, si prizadevajo za boljšo dostopnost oseb s posebnimi potrebami, pripravljajo nove programe in se vključujejo v najrazličnejše slovenske in evropske projekte. Pogosto pa se zatakne predvsem pri finančnih sredstvih, saj takšni programi zahtevajo poseben pristop, prostore, v katerih se odvija galerijska in muzejska dejavnost je potrebno prilagoditi, predvsem pa tehnično opremiti, kar resda ni najceneje. Pa tudi to ni dovolj, saj moderni pristopi do uporabnikov s posebnimi potrebami zahtevajo strokovno usposobljen kader, ki bo obvladoval najrazličnejše veščine, ki so nujno potrebne pri komunikaciji z gluhimi in naglušnimi osebami.

• Jezik: Slovenski jezik
• Ključne besede: dostopnost, galerije, muzeji, gluhota, naglušnost
• Vrsta gradiva: Diplomsko delo/naloga
• Organizacija: FF - Filozofska fakulteta
• Leto izida: 2022
• PID: 20.500.12556/RUL-137227
• COBISS.SI-ID: 110880771
• Datum objave v RUL: 08.06.2022

Sekundarni jezik

• Jezik: Angleški jezik
• Naslov: Hearing-Impaired Visitors of Museums and Galleries

Izvleček

The diploma paper Hearing-Impaired Visitors of Museums and Galleries discusses issues of museum visitors with special needs. Changes in the last couple of years are developing in the right direction to a different and deeper approach to persons with special needs, also to deaf and hearing-impaired persons. These changes are happening to slow and very sporadic and therefore one cannot say that they are decisive and fundamental. Only a small number of Slovene museums and galleries are trying to make the aesthetic experience accessible also to persons with special needs. They are organising new programmes and are engaging in different Slovene and European projects. The most common problem are the finances, for such programmes demand a special approach and spaces for the gallery and museum activities. The spaces have to be adapted and technically equipped, which is very expensive. The contemporary approach to users with special needs demands highly professional staff with different skills need for communication with deaf and hearing-impaired persons. We were interested in how and if museums and galleries respond to the needs of hearing-impaired persons. We examined good practices in galleries and museums and looked at their homepages that are nowadays inviting all kinds of visitors. The feedback of deaf and hearing-impaired persons to services of Slovene museums and galleries, designed especially for them, is also interesting.

• Ključne besede: hearing, impairment, museums, galleries