V Evropi obstaja država, kjer se konstruktivizem ni nikoli ukoreninil: Italija. Čeprav je bil konstruktivizem v številnih pojavnih oblikah najpopularnejši teoretski pristop v kontinentalni Evropi, je ostal italijanski polotok začuda imun proti tej 'epidemiji'. Rezultati so še zanimivejši, če si podrobneje ogledamo italijansko literaturo o mednarodnih odnosih, kjer odkrijemo določeno pristranskost do klasičnih in multidisciplinarnih filozofsko umeščenih teorij. Kakšna je torej realnost italijanskih mednarodnih odnosov kot družbene vede? Avtorja članka proučujeta značilnosti italijanske znanstvene literature o mednarodnih odnosih v primerjavi s širšo skupnostjo proučevalcev mednarodnih odnosov ter opozarjata na domače strukturne in kulturne razlage teh značilnosti. Trdita, da obstaja pristranskost do klasikov ob hkratnem nezadovoljstvu z anglosaksonskim racionalističnim obratom iz osemdesetih let prejšnjega stoletja. Dokazujeta, da je mogoče določeno izločenost iz mednarodnih znanstvenih razprav in srečanj neposredno strukturno pojasniti z majhnim številom italijanskih proučevalcev, medtem ko je treba globlje strukturne vzroke iskati v organizaciji italijanskega akademskega sveta in prevladujoči akademski kulturi. Trdita tudi, da je relativna šibkost te družbene vede v Italiji prepletena z državno zgodovino in njenim kulturnim razvojem.
|