Zlati mrežarji (Nephilidae) so družina pajkov, znani po ekstremnem spolnem dimorfizmu, gigantizmu mrež in drugih nenavadnih lastnostih. V štirih poglavjih z naborom statističnih in molekularnih metod raziščemo njihovo biogeografsko zgodovino, dinamiko diverzifikacije ter genetsko in geografsko strukturiranost na nivoju populacij. V prvem poglavju združimo originalno vrstno filogenijo zlatih mrežarjev s podatki o današnji distribuciji vrst in ocenami verjetnosti disperzije med geografskimi regijami, in rekonstruiramo njihov geografski izvor in poti razširjanja. Pri tem razvijemo in uporabimo novo metodo ocenjevanja verjetnosti disperzije, ki izboljša natančnost analize in poveča verodostojnost rekonstrukcije. Naši rezultati podprejo Indomalajo in/ali Avstralazijo kot najverjetnejšo izvorno geografsko regijo zlatih mrežarjev. V drugem poglavju analiziramo dinamiko dveh glavnih makroevolucijskih procesov, speciacije in izumiranja, na filogeniji zlatih mrežarjev in zaznamo heterogenost v obeh. Dva okoljska in dva organizemska dejavnika testiramo za korelacijo z diverzifikacijo, a je ne najdemo pri nobenem dejavniku. V tretjem poglavju nadalje razvijamo metodologijo biogeografskih rekonstrukcij na primeru rodu Herennia, čigar disperzijska biologija je večinoma nepoznana. Testiramo dva modela, ki predpostavljata različna glavna načina disperzije. Model, ki predpostavlja razširjanje z zračnimi tokovi kot glavni način disperzije se izkaže za bolj parsimoničnega od modela, ki predpostavlja počasno stohastično disperzijo z lazenjem. Analize pokažejo, da široka današnja razširjenost vrste H. multipuncta ni posledica človekove aktivnosti, temveč je naravnega izvora. Četrto poglavje primerja populacijsko genetsko in geografsko strukturiranost dveh vrst zlatih mrežarjev z različno t. i. življenjsko zgodovino (ang. life history). Populacije obeh vrst kažeta genetsko, a ne geografske strukturiranosti, kar kaže na močan genski pretok med njimi.
|