Magistrsko delo preučuje dinamiko prikazovanja spola v sodobnem gledališču. Osredotoči se na poudarjanje tega, kako lahko gledališče deluje kot orodje spodkopavanja dualne perspektive spola in družbene realnosti. Sprva je to realizirano preko izpostavitve nekaterih izmed bolj vplivnih teorij spola iz druge polovice 20. stoletja (de Beauvoir, Bourdieu, Fausto-Sterling in Butler). Nato je predstavljen pregled postmodernih pogojev bivanja, pri čemer je poudarjena perspektiva, ki je ključno pomagala izoblikovali današnje postdramsko gledališče (Lehmann). Analitični del naloge uporabi teoretski okvir kot prizmo, preko katere je izvedena kvalitativna historična analiza izbranih postdramskih tekstov ter njunih uprizoritev. Primera izbrana za analizo sta Alice v postelji (1993), avtorice Susan Sontag ter sedem kuharic, štirje soldati in tri sofije (2014) avtorice Simone Semenič, ki sta ju režirala Ivo van Hove in Diego de Brea.
|