Funkcionalna glasbena pedagogika (FGP) je glasbenopedagoški koncept hrvaške glasbene pedagoginje, metodičarke in etnomuzikologinje Elly Bašić (1908–1998), katere temeljni cilj ni zgolj pridobitev glasbene izobrazbe, temveč vzgoja celotne otrokove osebnosti z glasbo. Iz navedenega cilja izhajajo osnovna stališča oziroma načela, na katerih temelji glasbenopedagoški koncept FGP: vsak otrok ima pravico do glasbene kulture; vsak otrok ima posluh; vsak otrok ima ritem; posluh ni identičen z muzikalnostjo; vsak otrok ima kreativno domišljijo.
Na podlagi teh načel ter stališča, da se ustvarjalnega dela otrok ne sme ocenjevati, se učenci vpisujejo v glasbeno šolo Elly Bašić brez selektivnih sprejemnih izpitov. Prav tako se njihova znanja in sposobnosti med šolanjem na osnovni stopnji ne vrednotijo z ocenami.
Didaktična načela FGP zaznamuje čas, v katerem je delovala njihova avtorica, saj upoštevajo vodilne ideje nekaterih splošnih in glasbenopedagoških konceptov drugih uveljavljenih avtorjev, kot npr. M. Montesori, R.Steinerja, J. E. Dalcroza, Z. Kodalya, S. Suzukija, C. Orffa, E. Willemsa in drugih.
Temeljna stališča FGP pogojujejo visoko stopnjo individualizacije učnega procesa ter s tem tudi specifično formalno strukturo pouka in njegov ustroj. Delo je formalno strukturirano v vertikali od predšolske do srednješolske ravni. Za individualni instrumentalni pouk je namesto klasičnih razredov značilen etapno-programski napredek učenca s t. i. A in B programom v tretji etapi, medtem ko so za teoretični pouk značilni t. i. prehodni razredi solfeggia.
Poleg Funkcionalne metode solfeggia, ki s posebnim didaktičnim in metodičnim pristopom predstavlja eno od osnovnih značilnosti FGP, so za ta glasbenopedagoški koncept značilni še drugi specifični didaktični in metodični postopki ter načela pouka.
Improvizacija kot ena od osnovnih in najpomembnejših oblik glasbene ustvarjalnosti otrok vključuje istočasno raziskovanje in izvajanje glasbe brez predhodne splošne priprave. Medtem ko je bila včasih glavna vloga improvizacije pri klasični glasbi razvidna v izvajalski, je danes večinoma ohranila pedagoško vrednost ter predstavlja zelo pomembno metodično sredstvo pri glasbeni vzgoji. V številnih delih o improvizaciji je izpostavljen njen velik metodični in didaktični pomen za glasbeno izobraževanje (Regelski, 1986; Kartomi, 1991; Kratus, 1991, Zentz, 1992; Azzara, 1999). Improvizacija je konstitutivni element pouka FGP, ki se kot osmišljen in načrtno usmerjen program izvaja na vseh učnih področjih že od glasbenega vrtca in otrokovih prvih srečanj z instrumentom naprej.
Spontane, intuitivne ali nezavedne improvizacije predstavljajo svobodni in neovirani ustvarjalni izraz otroka skozi glasbo. Prve spontane improvizacije na klavirju nastajajo kot rezultat otrokovega aktivnega spoznavanja in raziskovanja instrumenta. Pogosto so spremljane tudi z njegovim likovnim, gibnim in besednim izražanjem. Skozi t. i. sinkretizem različnih umetniških področij se dodatno poglabljata otrokova domišljija in kreativnost. Zavestne improvizacije nastajajo, kadar otrok tako dobro obvlada določeno materijo, da tudi zavestno ravnanje z njo zanj postane spontano. Pri FGP se skozi improvizacijo, ki v otroku spodbuja kreativnost, ustvarjalno domišljijo, senzibilnost, svobodo ter aktiven odnos do oblikovanja, pogostokrat spontano anticipirajo določeni tehnični, agogični, glasbeni ter drugi interpretativni elementi. V učnem procesu ima improvizacija po eni strani vlogo sredstva za doživljanje in spoznavanje glasbe, po drugi strani pa se uporablja kot jezik izražanja in komunikacije.
Motivacija kot gonilna sila, ki vodi posameznika pri določeni aktivnosti, je zelo pomembna tako v splošnem kot tudi v glasbenem izobraževanju. Ena od najpomembnejših vrst motivacije je storilnostna motivacija, ki se nanaša na posameznikove težnje po dosežkih.
V okviru storilnostne motivacije posebej izpostavljamo Weinerjevo atribucijsko teorijo, ki obravnava razlike in posledice različnih interpretacij vzrokov za uspeh in neuspeh. Weiner je menil, da posameznikova interpretacija vzrokov za njegove uspehe in neuspehe pri določenih dejavnostih odločilno vpliva na njegovo obnašanje, mišljenje ter njegov odnos do podobnih nalog v prihodnosti.
E. P. Asmus je razširil koncept Weinerjeve atribucijske teorije ter ga prilagodil pogojem in kontekstu glasbenega izobraževanja. Zasnoval je merski instrument z naslovom Mere motivacije v glasbi (Measures of Motivation in Music), ki vključuje dve ločeni skali motivacije: Motivacijski dejavniki (Motivating Factors) in Magnituda motivacije (Magnitude of Motivation). Na teh teoretičnih osnovah so bile izvedene številne raziskave: Reimer, 1975; Asmus, 1985, 1986a, 1986b; Chandler et al., 1988; Austin, 1991; Austin & Vispoel, 1992; Legette, 1992; Bogunović, 1995, 2005a, 2005b; Austin et al., 2006; Schatt, 2011.
Na podlagi izpostavljenih teoretičnih izhodišč v empiričnem delu predstavljamo raziskavo, sestavljeno iz dveh delov:
- akcijske raziskave improvizacije pri individualnem pouku klavirja in
- raziskave storilnostne motivacije učencev klavirja, pri katerih je učni proces je voden z različnimi metodičnimi postopki.
Glede na naravo raziskovalnega problema, je prvi del raziskave temeljil na kavzalno-neeksperimentalni metodi pedagoškega raziskovanja. S študijo primera smo preučevali kako improvizacija pri učenju klavirja vpliva na učence, na njihovo inventivnost ter na motivacijo za igranje instrumenta.
Akcijska raziskava je potekala v šolskem letu 2009/10, v njej pa je sodelovalo 13 učencev klavirja glasbene šole Elly Bašić (GU EB) ter njihova učiteljica kot izvajalka raziskave. Med merskimi instrumenti smo uporabili skale tipa semantičnega diferenciala, s katerimi smo preverjali stališča učencev do glasbene šole, igranja klavirja in ustvarjanja glasbe z improvizacijo. Rezultati so pokazali, da je redno vključevanje improvizacije v pouk vplivalo na višje vrednotenje na vseh navedenih področjih. V raziskavi so bili uporabljeni tudi drugi instrumenti za zbiranje podatkov: refleksivni-raziskovalni dnevnik, ki ga je pisal učitelj - akcijski raziskovalec ter zvočni posnetki improvizacij učencev.
Skladno s prožno naravo akcijskega raziskovanja (AR) so bili namesto načrtovanih dveh krogov opravljeni trije krogi raziskave. V prvem krogu AR, osredinjenem na spontano improvizacijo, smo ugotovili, da moramo ne glede na načrtovane dejavnosti pri izbiri tem in načinov izvajanja spontane improvizacije upoštevati vsakega učenca kot posameznika s svojimi težavami in potrebami ter v skladu s tem usmerjati nadaljnje delo. Pomembno je prisluhniti otroku in biti pozoren na njegovo neverbalno komunikacijo. Zato smo v drugem krogu AR pristopili k težavam na drugačen način ter se s pomočjo t. i. ciljne improvizacije prilagajali naravi učenca in njegovim potrebam. Ugotovili smo, da so se učenci na ta način svobodnejše in bolj spontano izražali; bili so bolj osredotočeni na ustvarjalno dejavnost; bolj so se vživeli in posvečali glasbi ter izražali svoje čustveno doživljanje izbrane teme; večjo pozornosti so namenjali tonu; skozi t. i. improvizacije atmosfere so ustvarili prave zvočne abstrakcije. Vse to je pozitivno vplivalo na motivacijo učencev za igranje rednega programa. V tretjem krogu AR so bili učenci uvedeni v improvizacijo, ki je zahtevala vključevanje določenih glasbenih elementov v produkcijo. Ugotovili smo, da učencem ne smemo zastavljati prezahtevnih nalog, saj slednje zaradi osredotočenosti učencev na posamezni element zelo omejujejo njihovo svobodo in spontanost pri ustvarjanju.
Akcijska raziskava je pokazala, da vsaka oblika učenčeve ustvarjalne dejavnosti in kreiranja nečesa novega, originalnega, osebnega, zelo pozitivno vpliva na otrokov glasbeni ter splošni ustvarjalni razvoj. Ugotavljamo, da mora otrok kot posameznik s svojimi potrebami, sposobnostmi, zmožnostmi, željami in svojo osebnostjo predstavljati središče, za katerega moramo organizirati in voditi vse ustvarjalne dejavnosti. Redno ustvarjanje glasbe z improvizacijo pozitivno vpliva na otrokovo in učiteljevo motivacijo ter s tem na napredek na različnih dimenzijah razsežnostih učnega procesa.
V drugem delu empirične raziskave je bila preučevana storilnostna motivacija učencev 4., 5. in 6. razreda klavirja z dveh zagrebških glasbenih šol: GU EB, ki dela po programu FGP, in glasbene šole, v kateri učni proces poteka ob uporabi standardnih metodičnih postopkov. Želeli smo ugotoviti kako različni metodični postopki pri pouku na dveh glasbenih šolah vplivajo na storilnostno motivacijo učencev klavirja. Raziskava je potekala marca 2011, v njej pa je sodelovalo 136 učencev klavirja.
Rezultati so pokazali, da učenci GU EB, ki se učijo po metodičnih postopkih FGP, svoje dosežke v večji meri pripisujejo atributom napor, vzdušje v razredu in občutljivost za glasbo. S tem je razviden vpliv idej in stališč FGP na storilnostno motivacijo učencev klavirja. Potrjeno je tudi dejstvo, da različni metodični postopki pri pouku klavirja pomembno vplivajo na storilnostno motivacijo učencev klavirja.
Rezultati drugega vprašalnika, s katerim smo merili moč motivacije, so pokazali, da imajo učenci GU EB močneje razvito samozavest glede lastnih glasbenih sposobnostih; do v večji meri izražajo predanost glasbi; da imajo boljši odnos do glasbenih dejavnosti v primerjavi z drugimi aktivnostmi; da imajo boljši odnos do glasbene šole. Tudi rezultati analize variance in kovariance so potrdili izpostavljene ugotovitve v prid učencev GU EB.
Znanstveni doprinos doktorske disertacije je v predstavitvi in ovrednotenju FGP ter lika in dela njegove avtorice Elly Bašić; v analizi koncepta FGP v primerjavi z drugimi uveljavljenimi mednarodnimi splošnimi in glasbeno-didaktičnimi koncepti: v analizi ter primerjavi FGP s standardnim izobraževalnim programom glasbenih šol; v rezultatih izvedenih dveh raziskav; v predstavitvi doslej še neraziskane literature o FGP, posebej z vidika instrumentalnega pouka oziroma pouka klavirja.
Aplikativni prispevek doktorskega dela je v predstavitvi in ovrednotenju kakovosti pedagoških principov in idej FGP v praksi.
Preučevanje storilnostne motivacije učencev glasbe ter izkušnje in zaključki, ki izhajajo iz študije primera na področju uporabe improvizacije pri pouku klavirja v glasbenih šolah, predstavljajo izvirni znanstveni prispevek, saj ta tematika še ni bila obdelana na Hrvaškem in v Sloveniji in o njej obstaja le malo publiciranih gradiv tudi v tujini.
|