Opomba: | NASLOV: Fenomen ironije / IZVLEČEK: Magistrsko delo poskuša osvetliti pojav ironije in ga podrobneje definirati v slovenski literarni
vedi. Diahrono in sinhrono obravnava vrste ironije ter aktualne tipologije ironije. Obenem potrjuje
kvaliteto literarnega opusa slovenskega pisatelja Vitomila Zupana kot ironika in izpostavlja
problem, da zaradi politično-zgodovinskih razmer na Slovenskem v 20. stoletju ni bil dovolj
prepoznaven niti spoštovan doma in v tujini, kar je pustilo veliko vrzel slovenski literarni vedi. Za
dokazovanje njegove kvalitete je z njim primerjan svetovni nemški pisatelj in mojster ironije,
Thomas Mann ter njegova dela. Obravnavani romani (Potovanje na konec pomladi, Igra s
hudičevim repom, Levitan) ter Mannova novela Smrt v Benetkah spadajo v 20. stoletje, v obdobje
modernizma, tako je v enem od poglavij definiran še modernistični roman in njegove razsežnosti.
Ironijo analiziram s perspektive nezanesljivega prvoosebnega pripovedovalca, ki v pripovedi
modernizma prevlada. Pri noveli ironijo analiziram z vidika vsevednega pripovedovalca. Ker
predpostavljam, da se ironija pojavlja pri vseh pripovednih prvinah in motivih, jih na grobo
osvetlim, podrobneje pa se posvetim odnosu ironije s (homo)erotiko (odnos
pripovedovalca/glavnega lika do moških oz. žensk). / KLJUČNE BESEDE: slovenska književnost, nemška književnost, modernizem, modernistični roman, ironija, pripovedovalec, (homo)erotika |
---|