izpis_h1_title_alt

Kaj je zgodovinski prelom? : magistrsko delo
ID Dolar, Robin (Avtor), ID Štuhec, Marko (Mentor) Več o mentorju... Povezava se odpre v novem oknu, ID Krašovec, Primož (Komentor)

.pdfPDF - Predstavitvena datoteka, prenos (1,03 MB)
MD5: 05E5A7B824AF067DEF455B0FED36F6FB

Izvleček
V magistrskem delu smo poskušali sistematično obravnavati pojem zgodovinskega preloma. V prvem delu smo razvili principe in kriterije, na podlagi katerih lahko smiselno obravnavamo prelome v zgodovini. Zgodovinski prelom smo definirali kot pomembno spremembo v kratkem časovnem obdobju. Osnovna vloga pojma preloma v zgodovinopisju je delitev časa na smiselne enote, ki jih je potrebno razumeti in analizirati na specifične načine, s čimer se mora soočiti vsak zgodovinar. Ali je določen pojav smiselno označiti kot prelom, se lahko določi samo v primerjavi z drugimi obdobji, v razmerju do katerih mora obdobje preloma izkazovati več diskontinuitete, in ne zgolj iz inherentnih značilnosti obdobij. Nadalje smo obravnavali tri osnovne dimenzije preloma, ki smo jih opredelili kot kvalitativno spremembo (podobnosti in razlike v notranji logiki pojavov, kar lahko razumemo tako statično kot v času), razširjenost vpliva (prostorska razširjenost pojavov, vpliv na druge pojave in vpliv na življenja ljudi, kar prav tako lahko razumemo tako statično kot v času) in kratko časovno obdobje (kaj pomeni kratko, lahko definiramo samo v primerjavi z drugimi obdobji). Najboljši abstrakten primer preloma smo opredelili kot pojav, pri katerem so se v največji meri zgodile spremembe znotraj največjega števila najpomembnejših segmentov družbe, ki je prostorsko najbolj razširjen in je v največji meri vplival na največje število ljudi. Hipotetično bi to lahko bila jedrska apokalipsa, v zgodovini pa po našem mnenju najboljša primera prelomov predstavljata poljedelska in industrijska revolucija. Za sistematično uporabo preloma smo vpeljali princip (ne)primerljivosti prelomov (glede na časovni, prostorski, kvalitativni kontekst in intenzivnost). Percepcijo sodobnikov in vlogo namena v zgodovini smo obravnavali kot dodatna kriterija, ki sta s prelomom povezana na različne načine, ne spadata pa med osnovne dimenzije. V drugem delu smo na podlagi izhodišč iz prvega dela analizirali utemeljene in neutemeljene primere prelomov in z njimi povezano argumentacijo, obravnavali glavne kriterije periodizacije kot dela zgodovinopisja, ki je najbolj povezan s problemom prelomov, pojem preloma razmejili od sorodnih pojmov (epistemološki prelom, revolucija in transformacija) in na podlagi razlik v osnovnih dimenzijah predlagali in ponazorili dve vrsti prelomov, »iniciator« in »katalizator«, ki jih je po našem mnenju smiselno posebej obravnavati. Z obravnavo preloma z različnih vidikov in v različnih kontekstih smo poskušali podati čim bolj celostno analizo tega pojma. V dodatku smo opisali nekatere značilnosti razvoja zgodovinopisja (skozi analovsko šolo), ki vplivajo na razumevanje pojma zgodovinskega preloma.

Jezik:Slovenski jezik
Ključne besede:Prelom, kontinuiteta, periodizacija, revolucija, transformacija.
Vrsta gradiva:Magistrsko delo/naloga
Tipologija:2.09 - Magistrsko delo
Organizacija:FF - Filozofska fakulteta
Kraj izida:Ljubljana
Založnik:[R. Dolar]
Leto izida:2020
Št. strani:116 str.
PID:20.500.12556/RUL-121651 Povezava se odpre v novem oknu
UDK:930
COBISS.SI-ID:79868675 Povezava se odpre v novem oknu
Datum objave v RUL:21.10.2020
Število ogledov:963
Število prenosov:195
Metapodatki:XML RDF-CHPDL DC-XML DC-RDF
:
Kopiraj citat
Objavi na:Bookmark and Share

Sekundarni jezik

Jezik:Angleški jezik
Naslov:What Are Ruptures in History?
Izvleček:
The MA thesis attempts to present a systematic analysis of the concept of rupture in relation to history. The first part develops the principles and criteria with which we can approach ruptures in history in a methodical manner. A rupture is defined as a significant change in a short period of time. The basic function of the term as it relates to history is the division of time into units that should be understood and analysed in specific ways, a task that every historian has to face. The main analytical tool that determines ruptures is comparison: phenomena can only be meaningfully designated as ruptures if they display a greater degree of discontinuity in comparison with other phenomena, thus not based on their inherent characteristics. The three essential dimensions of ruptures, as they are understood in this thesis, are qualitative change (similarities and differences in the inherent properties of phenomena that can be understood either in static terms or as changes through time), scope of influence (which includes spatial scope, influence on other phenomena and the level influence on people's lives, which can again be understood in static terms or as changes through time), and a short period of time (what constitutes a 'short' period can only be defined in relation to other units of time). In abstract, the best example of a rupture is defined as a phenomenon that displays the greatest degree of qualitative change within the highest number of the most significant segments of society, that has the largest scope of spatial influence and that has the most significant degree of influence on the lives of the greatest number of people. The best hypothetical example of a rupture would perhaps be a nuclear apocalypse, but the best examples of ruptures that actually occurred in history are in our view the Neolithic and Industrial revolutions. In the pursuit of a systematic use of the term, the concept of (non)comparable ruptures is proposed (which is designated on the basis of temporal, spatial and qualitative contexts and on the intensity or magnitude of phenomena). The nonessential properties of ruptures include people's perception of phenomena and the role of agency in history. The second part of the thesis, which is based on the principles developed in the first part, consists of an examination of sufficiently and insufficiently argued uses of the term rupture, an overview and an assessment of some of the main criteria that have been historically used for periodization (the part of historiography most directly related to ruptures), a delineation of the term rupture in history from similar terms (epistemological ruptures, revolutions and transformations), and an explanation and illustration of two types of ruptures, “initiator” and “catalyst”, which are based on the differences in essential dimensions of ruptures as defined above. By analysing ruptures from different points of view and in different contexts, we attempted to present a holistic analysis of the concept. In the appendix, we look at some aspects of historiography (shown through the Annales school) as they relate to and shape ruptures.

Ključne besede:Rupture, continuity, periodization, revolution, transformation.

Podobna dela

Podobna dela v RUL:
Podobna dela v drugih slovenskih zbirkah:

Nazaj