Na Kosovu in v Albaniji spada motnja sluha k vrsti invalidnosti in je ena izmed najnovejših diagnosticiranih motenj, ki povzroča zakasneli jezikovni razvoj pri otrocih z motnjo sluha (Basha, 2013). V albanskem kontekstu še ni bila izvedena raziskava, ki bi preverjala jezikovne zmožnosti otrok z motnjo sluha. Ko govorimo o njihovem vpisu v visokošolske ustanove, jih je zelo malo vpisanih na katero koli od obstoječih fakultet (Landsman in Moloku - Berdyna, 2009). Jezikovni razvoj vpliva na otrokove akademske dosežke, zato smo raziskali raven jezikovnega razvoja pri otrocih z motnjo sluha, ki obiskujejo šole na Kosovu in v Albaniji, kjer je albanščina uradni jezik.
Disertacijo sestavlja šest poglavij, v prvem je opredeljen problem in na kratko opisano vsako poglavje.Drugo poglavje predstavlja analiza strokovne literature, ki se nanaša na temo doktorske disertacije, in obsega pregled sodobnih jezikovnih razvojnih teorij in dejavnikov, ki vplivajo na razvoj jezika oziroma semantičnih spretnosti otrok z motnjo sluha. V tretjem poglavju je predstavljena raziskovalna metodologija. Cilj doktorske disertacije je bil ugotoviti stopnjo semantičnih spretnosti otrok z različno stopnjo motnje sluha v predjezikovnem obdobju (ang. pre-lingual) in post-jezikovnem obdobju (ang. post-lingual), ki kot prevladujoči jezik uporabljajo različen način komunikacije – znakovni ali ustni. Da bi dosegla ta cilj, je kandidatka postavila sedem vprašanj. Vzorec, ki je bil vključen v študijo, ni bil naključno izbran, zato vključuje le 80 otrok z okvaro sluha z albansko narodnostjo in albanščino kot maternim jezikom, starih od 8 do 15 let. 50 otrok je med raziskavo obiskovalo šolo s prilagojenim programom za otroke z motnjo sluha v albanski Tirani, 30 pa prav takšno šolo v kosovskem Prizrenu. Otroci in učitelji komunicirajo ustno, nihče izmed udeležencev ni bil v procesu intervencije ali imel slušne terapije.Četrto poglavje predstavlja ugotovitve študije. V tem poglavju je podan popoln opis vseh demografskih spremenljivk udeležencev študije kot tudi rezultati merjenja zanesljivosti spremenljivk, porazdelitev spremenljivk in njihovih relacijskih razmerij, inferenčna statistična analiza, variabilnost rezultatov iz primerjave spremenljivk, skupaj z napovedno močjo vsake spremenljivke.
Peto poglavje vključuje razpravo in analizo rezultatov študije. V tem poglavju so podrobneje obravnavane ugotovitve študije. Rezultati so pokazali, da znakovni jezik izboljša ustvarjanje jezikovnih komponent, še posebej semantičnih, ter da obstaja razlika med osebami, ki uporabljajo znakovni način komuniciranja, in osebami, ki uporabljajo ustni način komuniciranja, in sicer v korist tistih oseb, ki uporabljajo znakovni jezik pri receptivnih in ekspresivnih nalogah. Osebe, ki so uporabljale znakovni jezik, so bolje prepoznale lastnosti, funkcije in definicije kot tiste osebe, ki so uporabljale ustni jezik. Osebe z višjo stopnjo izgube sluha so se izkazale bolje tako v receptivnih kot ekspresivnih nalogah. Gluhe osebe so bolje razumele naloge, ki so preverjale receptivne semantične spretnosti, kot slišeče osebe; bile so boljše tudi na dveh področjih eskpresivnih nalog, tj. pri navajanju kategorij in funkcij. Gluhe osebe so namreč pokazale simptome izgube sluha prej kot osebe z začetkom izgube sluhe, in sicer so pokazale popoln manjko receptivnega in ekspresivnega jezika, medtem ko so osebe z začetkom izgube sluha pokazale določeno raven receptivnega jezika, ki njihovih staršev ni spodbudila k intervenciji. Dojenčki in malčki še ne morejo aktivirati nadomestnega komunikacijskega sistema (inputa), zato skušajo komunicirati z okoljem tako, da uporabljajo druge kanale, ki ne vključujejo avditivnega kanala, medtem ko se osebe z začetkom izgube sluha zanašajo na svoj način komuniciranja in se ne morejo popolnoma osredotočiti na druge kanale. Osebe z začetkom izgube sluha morda niso dovolj zgodaj dobile slušnega aparata in njihov slušni potencial ni bil v celoti uporabljen. Rezultati so pokazali tudi, da so bile osebe z izgubo sluha v predjezikovnem obdobju boljše kot osebe z izgubo sluha v postjezikovnem obdobju le v receptivnih nalogah, kar pomeni, da so razumele jezik bolje kot druga skupina; rezultati pa se niso razlikovali v ekspresivnih nalogah. Takšni rezultati so najbrž posledica jasnih simptomov jezikovne zakasnitve, ki jih osebe z izgubo sluha v predjezikovnem obdobju kažejo v primerjavi z osebami, ki so izgubili sluh, potem ko so spregovorili več besed. Način komuniciranja, stopnja izgube sluha in obdobje izgube sluha ne prispevajo k uspešnosti semantičnih spretnosti pri otrocih z motnjo sluha, kar pripisujemo pomanjkanju sistema zgodnje intervencije na Kosovu in v Albaniji.
Šesto poglavje predstavlja glavne sklepe pričujoče študije, pridobljene iz rezultatov in razprav o njih. Podane so smernice za nadaljnje raziskovanje in priporočila za izboljšanje jezikovnega razvoja otrok z motnjo sluha za logopede, učitelje in starše. Sklepi so povzeti glede na rezultate znastvenih razprav, ki so potekale v času pisanja doktorskega dela. Raziskava je bila izvedena s pomočjo instrumenta, ki v albanskem jeziku še ni bil uporabljen. Po njegovi prilagoditvi je test dosegel sprejemljivo zanesljivost v albanskem kontekstu, kar je uporabno ne le za aktualno raziskavo, temveč tudi za druge raziskave. Namenjen je tudi logopedom in učiteljem, ki pa morajo (kot je to običajno) opraviti posebno izobraževanje za pravilno uporabo tega instrumenta, pri čemer je potrebno upoštevati, da na Kosovu in v Albaniji ne obstaja sistem zgodnje intervencije in da motnjo sluha pri otrocih odkrijejo po drugem letu.
|
