Sodelovanje pri pouku je ključnega pomena za samostojno učenje, razvijanje komunikacijskih in drugih spretnosti učencev in višanje učne motivacije. Namen diplomskega dela je predstaviti, kako profesorji programov srednješolskega izobraževanja v Španiji in Sloveniji zaznavajo odzivnost dijakov in njihovo motiviranost za sodelovanje med obravnavo nove učne snovi. V teoretičnem delu sem opredelila pojem medosebne komunikacije in opisala komunikacijski proces med učiteljem in učenci. V nadaljevanju sem opisala razlike med tradicionalnim in sodobnim konceptom izobraževanja in se osredotočila na vpliv participacije pri pouku na učence. Empirični del temelji na raziskovanju zaznav slovenskih in španskih profesorjev srednješolskih programov izobraževanja o odzivnosti dijakov in njihovi motiviranosti za sodelovanje pri pouku. Namen raziskave je bil primerjati mnenja profesorjev obeh skupin vzorca in ugotoviti, če se ta v čem razlikujejo. Na podlagi primerjave rezultatov lahko sklenem, da se profesorji obeh držav v zaznavah o odzivnosti in motiviranosti dijakov za sodelovanje pri pouku statistično pomembno ne razlikujejo. Razlike so se pokazale v nekaterih ovirah, s katerimi se španski in slovenski anketiranci srečujejo pri interakciji z dijaki. Španski profesorji se v večji meri srečujejo z neprimernim vedenjem dijakov med odzivanjem, slovenski profesorji pa so kot oviro pri interakciji navajali strah dijakov pred izpostavljanjem in slabšo osredotočenost.
|