V filozofskih delih in književnosti se dolgčas pogosto povezuje s smrtjo, bodisi kot nekaj kar vodi v smrt, bodisi kot nekaj kar predstavlja smrt samo po sebi. Kljub temu pa ta ideja ostaja v znanstvenem raziskovanju relativno zanemarjena. Raziskave v okviru teorije upravljanja z grozo (ang. Terror Management Theory) so pokazale, da so različni aspekti človekovega vedenja spodbujeni z vedno-prisotnim potencialom za intenzivno tesnobo, ki izvira iz zavedanja lastne smrtnosti. Karakteristike dolgčasa, ki rezultirajo iz neuspešno vključene pozornosti na osnovi notranje ali zunanje informacije, se manifestirajo kot zavedanje časa, samozavedanje in občutek brezsmiselnosti ter so tudi glavne lastnosti izstopajočih stanj zavedanja smrtnosti (ang salient mortality states). Cilj magistrske naloge je, na osnovi konceptualne analize in analize empirične literature raziskati povezavo med omenjenimi manifestacijami. Zgrajena bo argumentacija, da so zavedanje časa, samozavedanje in občutek brezsmiselnosti manifestacije inhibirane skozi inherentno lastnost dolgčasa – potrebo po pobegu iz trenutne situacije. Rezultat je stanje ponovno vključene pozornosti, kar odvrne pojav izstopajočega stanja zavedanja smrtnosti, ki ustvarja potencial za akutno s smrtjo povezano tesnobo. Predlagan bo diagram poteka vpetosti izkustva dolgčasa v teoretični okvir teorije upravljanja z grozo kakor tudi smer za bodoče empirične raziskave, ki bi lahko bolj neposredno odgovorile na raziskovalno vprašanje, kako dolgčas deluje kot psihološki obrambni mehanizem, ki zavira akutno izkušnjo s smrtjo povezane tesnobe. Ker mnoge psihopatologije izvirajo iz naše nesposobnosti soočenja s smrtjo, lahko ima raziskovanje povezave med dolgčasom in s smrtjo povezane tesnobe pomembne teoretične kot tudi uporabne implikacije.
|
