Metoda vstavitve predstavlja učinkovit način za merjenje vrednosti reaktivnosti kontrolnih palic v jedrskem reaktorju. To je v svojem bistvu dinamična metoda, zato osvetljujemo razlike med dinamično in statično reaktivnostjo. Direktna primerjava rezultatov na osnovi statične in dinamične reaktivnosti je močno oprta na ustrezno časovno odvisno numerično simulacijo v tridimenzionalni geometriji. Slednja je v pričujočem delu izvedena prek namenske posodobitve računalniškega programa Gnomer, njegove nove kinetične zmogljivosti pa so preverjene na reprezentativnih testnih primerih. V nadaljevanju so izboljšave metode vstavitve osnovane na podlagi eksperimentalnih podatkov iz Nuklearne elektrarne Krško. Analiza je pokazala, da je nekaj predpostavk moč ohraniti v metodologiji (npr. enakomerno vstavljanje), pri drugih pa so smiselne izboljšave (npr. izboljšan popravek redistribucije fluksa). Dodan je tudi povsem nov popravek, in sicer kompenzacija prenihaja reaktivnosti. Ta z upoštevanjem dinamičnih učinkov potem, ko je kontrolna palica dosegla maksimalno vstavljenost, pripomore k bolj konsistentni meritvi njene celotne vrednosti reaktivnosti. Nazadnje je na podlagi zgledov iz literature prek kinetičnih izračunov vpeljana tudi pretvorba iz statične v dinamično vrednost reaktivnosti. S tako posodobljeno metodologijo daje metoda vstavitve odlične rezultate, povsem primerljive s splošno uveljavljeno metodo redčenja borove kisline, kateri lahko služi za zamenjavo.
|
