V članku bom poskusil pokazati, da prevladujoči sodobni pristopi k razumevanju in raziskovanju odločanja, sprejemajoč osnovne cilje in predpostavke klasične kognitivne znanosti, v najboljšem primeru podajajo omejen vpogled v preučevani fenomen. Prvič, napačno predpostavljajo, da odločanje poteka predvsem kot nekakšno preračunavanje z objektivnimi stanji zunanjega, od odločevalcev neodvisnega sveta. Drugič, čeprav v “podobo odločanja” pripuščajo subjektivnost, se ji večinoma poskušajo izogniti ali jo objektivirati. Tretjič, interaktivna zgodovina odločevalcev z lastnim okoljem in vloga telesa sta v sodobnih pristopih k raziskovanju odločanja v večji meri izpuščena iz raziskovalnih načrtov in razlag odločanja.
Čeprav je v zadnjih letih opaziti porast predlogov, kako utelesiti odločanje, pa ti tez utelešene kognicije ne pripeljejo dovolj daleč oz. jih ne jemljejo dovolj resno (vsaj z vidika enaktivističnega pojmovanja utelešene kognicije): odločanja na primer ne koncipirajo kot dejavnosti opomenjanja, telesa ne pojmujejo kot tudi živete (izkustvene) strukture, ne preučujejo izkustva odločevalcev itd. Sledeč nekaterim idejam enaktivizma in (nevro)fenomenologije bom trdil, da je odločanje bolj smiselno razumeti z vidika smisla in pomena, ki ga imajo situacije, odločitve in proces odločanja iz in v (izkustveni) perspektivi odločevalcev. Posledično bom nadalje trdil, da mora znanost o odločanju, če želi preučevani fenomen razumeti na bolj smiseln in manj omejen način, začeti sistematično in temeljito raziskovati (tudi) izkustvo odločevalcev.
|