V prispevku obravnavamo obdobje, ki je uvedlo čas poročil; ob Colemanovem poročilu namreč šestdeseta leta 20. stoletja zaznamujejo še poročilo Lady Plowden in nekatere pomembnejše študije družbenih neenakosti v Franciji (Bourdieu & Passeron, 1964; Peyre, 1959) ter študije, ki so utemeljile uvajanje skupne šole v nordijskih državah. Pod drobnogled jemljemo obdobje po drugi svetovni vojni, za katero je na eni strani značilen ekonomski nacionalizem, na drugi strani pa drugi val množičnega izobraževanja, ki v sebi nosi obljubo po večji enakosti in odpravi nekaterih družbenih neenakostih, oboje pa naj bi omogočila prav šola. Gre za obdobje velikih pričakovanj, položenih v moč edukacije in uveljavljanja edukacijske meritokracije. Na izpostavljenih ozadjih v drugem delu članka poskušamo pojasniti pojav in pomen omenjenih poročil, ki so pomembna načela vere v moč edukacije, hkrati pa omogočajo snovanje na podatkih temelječe edukacijske politike. Osrednje mesto v tem delu besedila pa imajo primer socialistične Jugoslavije/Slovenije in njena prizadevanja za dosego večje enakosti ter vprašanje pravičnosti v edukaciji. Skozi socialistično ideologijo, ki je zagovarjala več edukacije za vse, je socialistična Jugoslavija od stave na moč enotne šole oziroma od stave na preprosto enakost pričakovala preveč. Pri tem je prestopila mejo med pomenom in vlogo skupne šole, ki je sicer pomemben del mehanizma zagotavljanja enakosti in pravičnosti v edukaciji, ter mitom o moči enotne šole, ki naj bi izbrisala socialne, še posebej razredne neenakosti. S tem radikalnim pristopom k brisanju neenakosti je šolska politika v takratni Jugoslaviji po našem prepričanju paradoksalno zmanjšala možnosti za večjo enakost in pravičnost v edukaciji.
|
