Ta članek proučuje in razširja kritiko mirovnega novinarstva v dominantnih novičarskih medijih, da bi zasnoval model obogatenega novičarskega poročanja, odpornega zoper vojno propaganda in skladnega z demokratično prakso. Obravnava potencial političnega mita, da bi omejil demonizirajoče nastavke, ki bi sicer oslabile demokratično razpravo, in predlaga, da bi mediji spodbujali demokratično kulturo s krepitvijo javnega arhiva, od katerega so odvisne deliberativne prakse. Kritična pozornost je usmerjena na dva dejavnika, ki zmanjšujeta demokratični potencial novičarskega poročanja: (1) trdovratno opuščanje ključnih informacij in (2) kronično neravnotežje razlagalnih okvirjev. Ne glede na to, ali strokovne konvencije in tržni premisleki onemogočajo korporativnim medijem, da bi popravili okrnjene in neuravnotežene novičarske pripovedi, sposobnost javnega arhiva v podporo demokratični razpravi ustreza znanju in perspektivi, ki ga prispeva za zmanjšanje potujevalnih projekcij. Vprašati se moramo torej, ali se lahko deliberativni obet demokracije lahko uresniči brez popravila pomanjkljivosti medijev.
|
