V Evropskih družbah znanja ustreznost izobraževanja pomeni ravnotežje med individualnimi, socialnimi in ekonomskimi aspekti izobraževanja. To lahko operacionaliziramo v vprašanje, kako različni akterji izobraževalnega procesa konceptualizirajo in organizirajo individualne izobraževalne poteke šolarjev. Namen članka je analizirati razmerja med različnimi akterji vključenimi v izobraževalne poteke v Sloveniji, razumeti njihove različne perspektive in ugotavljati porazdelitev aspiracij, odgovornosti in podpor v izobraževalnih potekih šolarjev. Ključno raziskovalno vprašanje, s pomočjo katerega bomo analizirali podatke, je: kaj različni akterji menijo o pomenu izobraževanja; kakšni so pogledi in izkušnje različnih akterjev na prehode v izobraževalnih potekih. Raziskovalna metoda so polstrukturirani intervjuji z različnimi akterji (učenci, starši, učitelji, svetovalci, eksperti). Skozi analizo intervjujev z vsemi bistvenimi akterji v izobraževalnem procesu: eksperti na nacionalni ravni in lokalni ravni, učitelji, starši in učenci, smo ugotovili vrsto dilem in protislovij v odnosu do izobraževalnih potekov pa tudi do vloge posameznih akterjev v tem procesu. Vsi akterji, ki smo jih intervjuirali, so si bili enotni v eni točki, da je izobraževanje zelo pomembno za življenjski potek učencev. Mednarodna primerjava pokaže, da so aspiracije staršev in otrok v Sloveniji med najvišjimi v Evropi. Obstaja vrsta razlogov za to. Najpomembnejši je pomembnost izobraževanja in vpliv izobraževanja na življenjske priložnosti šolarjev ter pomanjkanje alternativnih možnosti, ki bi šolarjem omogočale doseči zadovoljive in stabilne položaje v družbi. Vendar se akterji razlikujejo glede tega, kako naj šolarji dosežejo čim boljšo izobrazbo, predvsem kako motivirati mlade za izpolnjevanje šolskih zahtev. Kar je sicer bil pozitiven trend demokratizacije šolstva, se pravi vsakemu državljanu ali državljanki omogočiti šolsko izobrazbo, ki ustreza njegovim sposobnostim, je danes prešlo v nekaj drugega. Ugotovili smo, da s tem, ko šola producira ogromno število spričeval, diplom, omogoča, da se ključne odločitve glede zaposlitev prenašajo na zaposlovalce. To, kar je včasih bila vloga šole, da je omejila samovoljo zaposlovalcev, to funkcijo počasi šola izgublja. Opravlja le bolj ali manj negativno funkcijo selekcije; brez spričevala, diplome posameznik ne more niti nadaljevati šolanja, niti se zaposliti, vendar diploma ne odloča o tem, ali bo zaposlitev dobil ali ne.
|
