Tehnološko povezovanje med telekomunikacijami, radiodifuzijo in računalništvom je po vsem svetu postalo središčni predmet iniciativ v komunikacijski politiki. Članek obravnava implikacije poudarjanja industrijskih in konkurenčnih imperativov nasproti kulturnim v kontekstu demokratizacije Južne Afrike v devetdesetih letih. Proučuje institucionalne mehanizme, s katerimi so se nacionalni regulacijski režimi prilagodili diktatu tržnega liberalizma, ki ga promovirajo mednarodne agencije (WTO, IMF in Svetovna banka) in regionalne agencije (npr. Southern African Development Community). Članek obravnava napetosti med dvema filozofijama regulacijske neodvisnosti. Pristop tržnega liberalizma daje prednost preglednosti in neodvisnosti kot pogojema za pridobitev tujih investicij ter zavrača demokratični nadzor. Radikalno demokratični pristop pa daje prednost vlogi komuniciranja v kultivaciji svobode izražanja in razširjanju politične participacije, pri čemer morajo biti regulacijska telesa nujno neodvisna od neposrednega državnega nadzora, pač pa odgovorna civilni družbi. Tekmujoči politiki regulacijskega povezovanja v Južni Afriki sta ponazorjeni z nedavnimi spremembami v regulacijski politiki.
|