Eno izmed pomembnih izhodišč zadnje kurikularne prenove v Sloveniji, ki je zajela sistemska vprašanja vzgoje in izobraževanja (Bela knjiga, 2011) in učne načrte za obvezne predmete v osnovni šoli, je dejstvo, da je Slovenija integrirana v Evropo, zato naj bi v vzgojo in izobraževanje vključili tudi razvijanje temeljnih evropskih kompetenc. Ena teh je kulturna zavest in izražanje, ki je bila pri nas do zdaj predmet obravnave bolj v okviru kulturne kot pa šolske politike. Namen prispevka je kritično analizirati kurikularno prenovo likovne vzgoje, v okviru katere se z vidika nekaterih sestavin kompetence kulturne zavesti in izražanja predvideva, da učenec usvoji znanje o likovni umetnosti, razvije zmožnost doživljanja likovnih umetnin in oblikuje ustvarjalen odnos do likovne umetnosti in (umetnostne) dediščine. Ker je izhodišče in cilj kurikularnega spreminjanja kurikulum, sva pri analizi izhajali iz teorij kurikuluma in ne likovnopedagoških teorij, ki so pretežno okvirjale dozdajšnje poskuse analize kurikuluma. Kritičen razmislek o kurikularni prenovi likovne vzgoje v osnovni šoli z vidika nekaterih sestavin kompetence kulturne zavesti in izražanja sva tako naredili s primerjavo učnih načrtov na področju umetnosti oziroma estetske vzgoje, in sicer sva likovno vzgojo primerjali z glasbeno vzgojo in s književnostjo v okviru slovenščine. Kvalitativna analiza je pokazala, da učni načrt za likovno vzgojo kljub prenovi ne udejanja izbranih sestavin kompetence kulturne zavesti in izražanja, vzroke pa gre pripisati predvsem njegovi konceptualni strukturiranosti. Likovna vzgoja se osredotoča na likovno ustvarjanje, spoznavanje likovne umetnosti pa je zanemarjeno področje. Združevanje predmetov na področju umetnosti v šoli, ki ga predlaga Bela knjiga, zaradi obstoječega modela likovne vzgoje niti ni mogoče, analiza pa je s praktičnega vidika odprla tudi vprašanje znanja in kompetenc učiteljev.
|
