Uvod: Zgodovinsko gledano, je bil cilj javnega zdravstva vsem prebivalcem zagotoviti enak dostop do zdravstvenega varstva in s tem ločiti vprašanje zdravja od problematike materialnega standarda posameznika. Namen študije je bil z uporabo družboslovne anketne metode posredno odgovoriti na vprašanje, koliko je bil naš blaginjski sistem v zadnjih desetletjih pri tem uspešen oziroma koliko se socialne neenakosti pri nas še vedno odražajo tudi skozi neenakostih v zdravju. Metode: Študija temelji na šestih anketnih meritvah raziskave Slovensko javno mnenje, ki so bile izvedene v obdobju 1981 in 2011 na reprezentativnih vzorcih odraslega prebivalstva Slovenije. Poglavitna odvisna spremenljivka je anketirančeva samoocena zdravja, poglavitna neodvisna pa socialno-ekonomski položaj. Zvezo med njima smo ugotavljali hi-kvadrat testom statistične značilnosti in z regresijsko analizo. Rezultati: Analiza trendov za 30-letno obdobje jasno pokaže vztrajajoče neenakosti v zdravju, saj je samoocena zdravja v nižjih izobrazbenih in dohodkovnih skupinah v celotnem obdobju značilno nižja. Največje razlike med sloji opazimo v starostnem obdobju od 30. do 60. leta, torej med največjo izpostavljenostjo stresom, povezanim s trgom dela. Zaključek: Rezultati te in številnih drugih študij kažejo, da vztrajajoče neenakosti v zdravju predstavljajo težko odpravljiv problem, saj so njihov dejanski izvor neenakosti v družbi kot celoti. Dodatni dejavnik zmanjševanja subjektivnega zdravja v Sloveniji v primerjavi z zahodno Evropo je nizka stopnja zaupanja v soljudi in družbene ustanove, ki je verjetni vzrok, da se statistično sorazmerno ugodna slika neenakosti ne prevede v enako ugodno sliko subjektivnega zdravja.
|
