Geografijo slovenske avtohtone pasme cikasto govedo smo proučevali v 140 letnem obdobju njenega razvoja. Prvo najdeno gradivo s tega področja izvira iz leta 1872, ko je Schollmayr (1873) raziskoval "goveja plemena" na Kranjskem.V drugi polovici 19. stoletja govedo na Kranjskem večinoma ni imelo imen za pasme in zanj je bila značilna velika fenotipska heterogenost. Za poimenovanje so največkrat uporabljali splošen izraz "kranjsko govedo", živali pa so združevali v skupine po barvi. Povše (1893) piše, da je bilo rdeče pisano gorenjsko govedo v največjem obsegu razširjeno na območju, ki danes spada v Gorenjsko statistično regijo. V Bohinju se je pod vplivom specifičnih klimatskih in rejskih razmer oblikoval najmanjši in relativno najbolj mlečni tip cikastega goveda, ki so ga imenovali bohinjsko govedo in je izvorna oblika cikastega goveda. Reja cikastega goveda se je na območju, kjer so vsaj od druge polovice 19. stoletja naprej redili rdeče govedo, v podobnem geografskem obsegu ohranjala do 60. let 20. stoletja. Leta 1964 je v Kranju potekal simpozij, kjer so sprejeli sklep o pretopitvi cikaste pasme z lisasto. Danes je reja cikastega goveda geografsko razpršena po večjem območju republike Slovenije, številčno pa je najmočneje zastopana v severnem delu Osrednjeslovenske statistične regije (območje Kamnika) in v Gorenjski statistični regiji, zlasti v jugovzhodnem delu Julijskih Alp (območje Bohinja). Na teh dveh območjih je reja cikastega goveda najbolj zgoščena.
|
