Drugotirna diplomacija : primer (so)delovanja državnih in nedržavnih akterjev v reševanju oboroženih konfliktov

Knez, Smiljana (author), Simoniti, Iztok (author)

Drugotirna diplomacija je razmeroma nov pojav, ki omogoča uspešnejše reševanje oboroženih konfliktov. Pojem drugotirna diplomacija obsega nabor diplomatskih aktivnosti državnih in nedržavnih akterjev, vključenih v mirno reševanje sporov. Argumentacija je podprta s konkretnimi primeri mediacije nedržavnih akterjev v oboroženih konfliktih na Bližnjem vzhodu (Sporazum iz Osla), v Tadžikistanu, med Perujem in Ekvadorjem, v Mozambiku in Indoneziji. Trajnejši in težje rešljivi oboroženi konflikti običajno zahtevajo posredovanje več mediatorjev, ki se vključijo v različne faze reševanja oboroženega konflikta ali pa v isti fazi konflikta prevzamejo različne naloge. Uspešno reševanje oboroženih konfliktov zahteva poznavanje prednosti in slabosti uradnih in neuradnih, torej "drugotirnih" mediatorjev, in usklajenost njihovega delovanja.

• Language: Slovenian
• Work type: Not categorized
• Typology: 1.02 - Review Article
• Organization: FDV - Faculty of Social Sciences
• Year: 2011
• Number of pages: Str. 628-645, 813
• Numbering: Letn. 48, št. 3
• PID: 20.500.12556/RUL-23198
• UDC: 341.7:316.485.26
• ISSN on article: 0040-3598
• COBISS.SI-ID: 30487389
• Publication date in RUL: 11.07.2014

Record is a part of a journal

• Title: Teorija in praksa : revija za družbena vprašanja
• Shortened title: Teor. praksa
• Publisher: Visoka šola za politične vede, Visoka šola za politične vede, Visoka šola za sociologijo, politične vede in novinarstvo, Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo, Fakulteta za družbene vede
• ISSN: 0040-3598
• COBISS.SI-ID: 763652

Secondary language

• Language: English

Abstract

Track-two diplomacy is a relatively new phenomenon offering possibilities for more successful conflict resolution. It is to be understood as a set of diplomatic activities undertaken by non-state actors for the peaceful resolution of international conflicts. The following cases of the mediation of non-state actors in armed conflicts are presented: the Oslo Agreement within the framework of the Middle East Peace Process; Tajikistan, between Peru and Ecuador; in Mozambique; and in Indonesia. Protracted and difficult-to-resolve conflicts usually require several mediators which enter into the conflict at different stages or play different roles at the same stage of conflict resolution. For successful conflict resolution, it is necessary to be aware of the comparative advantages and disadvantages of official and track-two mediators. The successful co-ordination of their work is equally important.