Članek obravnava politično teorijo Niccola Machiavellija. Analiziramo in preučujemo njegovo teorijo o stabilnosti in vzdržnosti različnih oblik vladavine, ki jo predstavi v delih Vladar in Razmišljanja ob prvih desetih knjigah Tita Livija. Utemeljujemo, da Machiavelli ne daje osrednjega poudarka prevari, krutosti ali sreči. Zanj so ključna zavezništva na političnem, družbenem in gospodarskem področju ter politični kompromisi in koncesije, ki izhajajo iz političnih in gospodarskih konfliktov. Zavezništva in kompromisi so ključni za stabilnost in vzdržnost monarhij ter republik. Politična teorija o vzdržnosti monarhije temelji na strahu pred morebitno politično močjo ljudstva in posledičnem zavezništvu med (novim) vladarjem in ljudstvom. Vzdržnost rimske republike je bila po Machiavellijevem mnenju rezultat razrednega konflikta in posledičnega razrednega kompromisa med ljudstvom in velikaši. Na podlagi analize ugotavljamo, da je osrednji element Machiavellijeve politične teorije politična praksa sklepanja in ohranjanja zavezništev ter razrednih kompromisov.
|