Leta 2005 je novi papež Benedikt XVI. s svojo prvo okrožnico o krščanski ljubezni presenetil tudi širšo, ne le katoliško javnost. V prvem delu je podal podrobno teološko analizo pojma ljubezni, v drugem pa je »krščansko ljubezen« prenesel v prakso kot karitas – dejavno ljubezen do bližnjega. Več kot desetletje prej je o krščanski ljubezni na podoben način razpravljal nemški protestantski teolog Wolfhart Pannenberg. Zanj je takšna ljubezen postala ključno dvojno vprašanje: prvič, ali resnična ljubezen do Boga pomeni udeležbo pri njegovi ljubezni do sveta; in drugič, ali je ljubezen do bližnjega pravzaprav ljubezen do Boga? Članek obravnava možne odgovore z vidika protestantske in katoliške teologije ter jih povezuje z razpravami v teoriji karitas in diakoniki, tj. protestantski ustreznici teorije karitas. Pri analizi so ključni protestantsko razumevanje krščanskega služenja, ukoreninjenega v stvarjenju, katoliško pojmovanje pastoralnega služenja kot služenja Cerkve svetu ter pojem znamenj časa.
|