V dobi, ki jo zaznamujejo globalne krize, postaja transkulturno razumevanje filozofskih temeljev človeške misli nujno, še posebej na področju epistemologije in etike. Sodobne ekološke krize se odvijajo na planetarni ravni in presegajo tako ozke zamejitve nacionalnih držav, kot tudi zgodovinsko pogojena konceptualna obzorja prevladujočih zahodnih paradigem. Njihovo razumevanje in razreševanje zahteva normativne predpostavke, ki temelje na v globalni soodvisnosti, ne pa zgolj na idejnih matricah, vzpostavljenih v posameznih regijah; takšne predpostavke se lahko razvijejo le skozi kontinuiran transkulturni dialog, ki omogoča primerjanje, interakcijo in medsebojno preobrazbo raznolikih filozofskih tradicij znotraj skupnega ekološkega obzorja. Kot pomemben geopolitični akter zahteva Kitajska v tem kontekstu resno filozofsko obravnavo. Vendar pa se je tradicionalno raziskovanje kitajske okoljske misli opiralo predvsem na natančno branje posameznih besedil, kar omejuje možnosti širše konceptualne analize. Čeprav ostajajo hermenevtične metode za interpretacijo posameznih tekstov nujno potrebne, je z njimi težko zajeti in prepoznati ponavljajoče se konceptualne vzorce v obsežnih korpusih, ki segajo čez različne diskurze in dolga, diahrono diferencirana obdobja. Posledica je fragmentarna interpretacija, ki je osredotočena na posamezne avtorje, pojme ali obdobja brez možnosti rekonstrukcije kontinuitet in prelomov. Prispevek predlaga programski raziskovalni okvir, utemeljen na sodelovanju človeka in stroja, ki z uporabo samonadzorovanih vektorskih predstavitev (embeddingov) in velikih jezikovnih modelov omogoča pridobivanje empiričnih uvidov kot pomembne dopolnitve kvalitativnih analiz. Z integracijo teoretskih in z umetno inteligenco podprtih pristopov razširja refleksivne zmožnosti ter vzpostavlja okvir za vrednotenje filozofskih uvidov, ki jih generira umetna inteligenca, s čimer prispeva k oblikovanju zanesljivejših metod transkulturne ekologije.
|