Prispevek obravnava pojav desubstancializacije v tehnoloških entitetah. »Desubstancializacija«, ki jo prinaša tehnologija, odpira nov prostor za premislek same opredelitve substance. Spremenljivost substance kitajski filozofiji nikakor ni tuja. Skozi Xiong Shilijevo teorijo substance in funkcije, zlasti njegovo pojmovanje qija kot dinamičnega stanja bivanja med substanco in ontologijo, članek na novo zastavlja ontološke implikacije tehnološke desubstancializacije.
Hkrati filozofija Tang Junyija v delu Obstoj življenja in svet duhovnosti ponuja perspektivo, s katere je mogoče preučiti, kako se zunanja »substanca« (ti), »podoba/forma« (xiang) in »funkcija« (yong) preoblikujejo vzdolž kontinuuma od zunanjega sveta do notranjega duhovnega življenja posameznika oziroma posameznice. Ta dvojni okvir nam pomaga pri preizpraševanju meja »tehnološke entitete« v procesu desubstancializacije.
Vendar pa podobe, ki jih generira umetna inteligenca, praviloma ostajajo na ravni prepoznavanja, oblikovanega z znanimi indikatorji, ter neskončno množijo število različic zaznavanja zunanjega sveta, kar lahko označimo kot razširjeno polje »zaznave drugega« (jue-ta). Človeška kognicija pa presega to raven, saj iz teh indikatorjev izlušči idealen pomen. Na podlagi filozofij Xiong Shilija in Tang Junyija avtor razmišlja o tem, kako tehnološka desubstancializacija vpliva na konceptualne meje tehnološke substance. V zaključku pokaže, da sta samozavedanje (zi-jue) in resonančna zaznava (gan-tong) tisti vrednoti, ki opredeljujeta človeško eksistenco in sta zato zanjo najdragocenejši.
|