Doktorska disertacija obravnava izzive ohranjanja in obnove krajinskih značilnosti v intenzivnih kmetijskih območjih Slovenije ter možnosti njihove učinkovitejše vključitve v kmetijsko politiko. Osredotoča se na praho, ekstenzivne travnike in majhne lesne elemente kot tri tipe krajinske značilnosti, ki pomembno prispevajo k ohranjanju biotske pestrosti in zagotavljanju ekosistemskih storitev. Rezultati kvalitativne tematske analize intervjujev in kvantitativne analize z metodo BRT (angl. Boosted regression trees) kažejo, da je glavni razlog za njihovo izgubljanje intenzifikacija kmetijstva, pomembno vlogo pa imajo tudi družbene norme, institucionalni okvirji in ekonomski dejavniki. Analiza preferenc kmetov s poskusom diskretne izbire je pokazala visoko heterogenost, zaradi katere univerzalni ukrepi niso stroškovno učinkoviti. Simulacije politik kažejo, da bi bilo mogoče cilj 10-odstotnega deleža krajinskih značilnosti doseči bolj stroškovno učinkovito z usmerjanjem spodbud na kmete z večjo pripravljenostjo za sodelovanje ter z večjo prilagodljivostjo shem preferencam kmetov, kar pa je lahko v konfliktu z ekološko učinkovitostjo. Naključni nadzorovani poskusi so pokazali, da preprosti vedenjski ukrepi oziroma dregljaji v informacijskih kampanjah niso bistveno povečali vključevanja kmetov v okoljske sheme. Disertacija zato zaključuje, da so za učinkovito varstvo biotske pestrosti potrebni bolj ciljno usmerjeni, lokalno prilagojeni in celostni pristopi, ki upoštevajo raznolikost kmetij in kmetov.
|