Ta članek preučuje, kako se kitajski levji ples v Santiagu v Čilu uči, uteleša in potrjuje kot avtentičen, čeprav ga v celoti izvajajo nekitajski nastopajoči zunaj okvirov etničnega izročila ali diasporne kontinuitete. Avtorica na podlagi etnografskega terenskega dela raziskuje, kako se tradicija oblikuje skozi utelešeno vajeništvo, transnacionalne povezave in afektivne sorodstvene vezi, ki preoblikujejo kitajskost kot dogovorjeni, procesni pojav. Čilski primer, umeščen v latinskoameriške zgodovine rase, gradnje naroda in uvoženega orientalizma, razkriva, kako se kitajskost konstruira skozi utelešena ter zvočna dejanja, ki materializirajo kulturno prepoznaven »kitajski« svet na lokalni ravni. S tem ko Latinsko Ameriko postavi hkrati kot prizorišče in analitično izhodišče, članek prispeva k širšim razpravam v študijah kitajske performativnosti ter azijskih humanističnih vedah globalnega juga, s čimer izpodbija paradigme, ki avtentičnost povezujejo z diasporno kontinuiteto. Navsezadnje študija spodbuja k ponovnemu razmisleku o tem, kje potekajo meje etničnega uprizarjanja, in poudarja, kako levji ples v Santiagu postaja prostor, v katerem se kitajskost afektivno uteleša, družbeno priznava in sodelovalno na novo zamišlja onkraj diaspornih ali esencialističnih okvirov.
|
