Raziskava preučuje pomen telesa kot orodja protesta v odporniških gibanjih, ki so se pojavila v osemdesetih letih preteklega stoletja pod diktaturama v Čilu in Južni Koreji. Osredotoča se na vlogo in prisotnost telesa v javnih protestih s poudarkom na uporabi telesa kot skupnega ter osrednjega elementa protesta v obeh kontekstih. Telo je obravnavano kot mesto žrtvovanja, ki simbolizira kolektivni boj za skupni politični cilj. Za analizo tega pojava študija uporablja teoretski okvir, ki združuje koncepte estetsko-političnega telesa, razmerij moči, kot jih razume filozofija moči, ter protikulturnega odpora. Metodološko raziskava sledi kvalitativnemu in biografskemu pristopu ter pri tem daje prednost pričevanjem družbenih akterjev iz Čila in Južne Koreje, ki so bila zbrana predvsem z intervjuji.
|