Ena osrednjih, vendar premalo raziskanih razprav v etiki, politiki in administraciji dinastije Han je odnos med imeni (ming 名) in dejanskostjo (shi 實). Ta razprava je postavila temelje za kitajski sistem administracije in cesarskih izpitov, hkrati pa vpliva tudi na sodobno administrativno teorijo ter meritokratska načela. Članek razišče koncept ustrezne uskladitve imen in dejanskosti v knjigi Chunqiu fanlu 春秋繁露, pri čemer se osredotoča na poglavja o vodenju države (18.–22.), v katerih je govor o vladanju in političnih praksah. Avtorica razišče, kako tovrstno usklajevanje deluje v okviru teh poglavij, ter se osredotoča na prepletanje jezika, realnosti, znanja, moči in družbeno-političnega reda. Še posebej razišče procesno in dinamično naravo poimenovanja, ki je uokvirjenja v kozmološko paradigmo. Avtorica trdi, da se dejanje poimenovanja začne z dojetjem in doseže vrhunec v oblikovanju realnosti. Nadalje prikaže, da so avtorji poglavij o vodenju države epistemično prikritost identificirali kot osrednji izziv v dejanju poimenovanja, hkrati pa so predlagali tudi rešitve te problematike. Poleg tega avtorica poudarja performativno vlogo jezika pri zagotavljanju ustreznosti imen in dejanskosti, pri čemer trdi, da v okviru administrativnih razprav jezik ni le deskriptiven, temveč aktivno oblikuje in vpliva na spremembe. Za ponazoritev njegove vloge v obliki družbenega delovanja avtorica poveže uskladitev imen in dejstev s sodobnim filozofskim diskurzom, zlasti z deli Johna Austina in Judith Butler.
|
