Pričujoči prispevek obravnava ključni premik v zgodovini evropskega budizma. Opisuje konceptualno-zgodovinsko prepletenost »budističnega niča« z nemško filozofijo devetnajstega stoletja od Schopenhauerja do Nietzscheja. Medtem ko je bil budizem predstavljen predvsem kot filozofija in praksa niča (kot pri Heglu) ter kot asketski in nihilistični pristop (kot pri Nietzscheju), so pesimistične interpretacije budističnega niča, negacije, nirvāṇe in nezavednega artikulirale tudi druge možnosti, ki so pripomogle k bolj sprejemljivemu ter včasih bolj navdušenemu odnosu do budistične misli in prakse. Nietzschejeva kritika »evropskega budizma« kot nihilizma, zlasti v njegovih poznih delih in fragmentih, se pojavlja v kontekstu tega premika. Nietzschejeva interpretacija pa ni le nadaljevanje zgodnejših evropskih zadržkov v odnosu do budističnega niča. Nietzsche je uporabil vrsto različnih idej in podob, ki jih je črpal iz južnoazijskih budističnih virov z namenom, da bi se soočil z evropsko modernostjo, kakor tudi samim budizmom, in ju postavil pod vprašaj. Prispevek mestoma obravnava tudi dela, ki jih pripisujejo Buddhi in Nāgārjuni, da bi tako bolje kontekstualiziral ter ocenil pomen teh diskurzov.
|