Veliki jezikovni modeli (LLM) se vse pogosteje uporabljajo za prevajanje, vendar je njihova vrednost odvisna predvsem od ohranjanja pomena. Prispevek vrednoti sedem LLM-jev pri prevajanju med japonščino in hrvaščino, jezikovnim parom z omejenimi viri in veliko tipološko oddaljenostjo. Na podlagi ocenjevalne rubrike za prevodno ustreznost, tekočnost, terminološko natančnost in register primerjamo uspešnost modelov. Rezultati kažejo stabilno razvrstitev: qwen3 se je izkazal najbolje, sledita phi4 in gemma3, najslabši pa je qwen2. Razlike v uspešnosti odražajo predvsem strukturno rekonstrukcijo, zlasti obnovo vezljivostne strukture, preslikavo glagolskega vida, natančnost izbire besed in register. Kvalitativna analiza razkriva tudi omejeno razlikovanje znotraj južnoslovanskega jezikovnega kontinuuma ter pragmatične nedoslednosti. Čeprav produktivnost ni bila neposredno merjena, bi večja prevodna ustreznost lahko zmanjšala obseg popravkov in napor pri preverjanju prevodov.
|