Primarna motivacija disertacije je raziskovanje izglagolskih samostalnikov (IS) pri slovensko govorečih posameznikih z Alzheimerjevo boleznijo (AB). Naloga se osredotoča na raziskovanje, kako lahko kompleksna morfologija IS vpliva na izpeljavo, poimenovanje, presojo sprejemljivosti in leksikalne odločitve (v nadaljevanju leksikalna obdelava) pri AB, glede na osnovno kognitivno okvaro populacije. Zasnovali smo nalogo poimenovanja slik, nalogo presoje sprejemljivosti (PS) ter nalogo leksikalnega odločanja (LO). V študiji je sodelovalo 18 zdravih kontrol, 4 posamezniki z blago do zmerno AB in 4 posamezniki z nedefinirano demenco. Gradivo so sestavljali vršilci dejanja (angl. agent) 'bralec »reader«' in procesi 'branje »reading«' IS ter psevdobesede, ki kršijo kategorične *čokoladec in tematske *ljubilec omejitve formacije IS in kršitve v glagolskega vida *prebranje, *storjenje. Rezultati naloge so pokazali ohranjeno sposobnost formacije IS. Naloga poimenovanja slike je razkrila težave pri priklicu vršilcev dejanja IS in procesov IS. Oslabljena leksikalna obdelava IS je bila opažena v nalogah PS in LO. Pri LO so bile restrikcije kategorije bolje ohranjene v primerjavi z restrikcijami glagolskega vida. Izvršna disfunkcija je morda ovirala sposobnost udeležencev, da poimenujejo in leksikalno obdelajo IS.
V pričujoči disertaciji raziskujemo tudi učinkovitost ponavljajoče transkranialne magnetne stimulacije za izboljšanje poimenovanja in leksikalne obdelave pri blagi in zmerni AB. Zasnovana je bila slepa zasnova študije, nadzorovana s kontrolno sham skupino, v kateri je bil uporabljen visokofrekvenčni (10 Hz) rTMS na levem (15 sej) in desnem (15 sej) dorzolateralnem prefrontalnem korteksu (DLPFC). Ugotovitve so pokazale olajšano poimenovanje in leksikalno obdelavo pri blagi AB z učinkom, ki traja do dva meseca po zdravljenju. Pri zmerni AB učinek ni bil opažen.
Trenutne ugotovitve imajo velik pomen v psiholingvistiki, saj doprinašajo novo znanje o razumevanju narave jezikovnih primanjkljajev pri AB in pomagajo pri razvoju učinkovitejših diagnostičnih orodij. Klinični pomen pa se nanaša na oblikovanje intervencijskih protokolov, namenjenih zakasnitvi ali izboljšanju jezikovnih okvar pri posameznikih z AB.
|