Prispevek obravnava netekočnosti (angl. disfluencies) v govoru, to so pojavi, ki prekinjajo tok govora in ne prispevajo nujno k propozicijski vsebini. Tipično vključujejo zapolnjene in tihe premore, samopopravljanja, ponavljanja ipd. Netekočnosti ne obravnavamo kot napake, ampak kot sestavni del govorne interakcije. Po pregledu najvplivnejših označevalnih shem ugotovimo, da se nobena ni uveljavila kot splošno sprejeti standard. S kombinacijo induktivnega pristopa, izhajajočega iz empiričnih podatkov, in kritičnega pregleda obstoječih kategorizacij razvijemo prilagojeno večplastno označevalno shemo. Ta vključuje širok nabor pojavov, ki so bili prepoznani kot netekočnosti v predhodnih shemah. Evalvacija kaže, da je shema primerno jasna in enoumna, da ima definirane ustrezne kategorije in je primerljiva z drugimi sodobnimi shemami. Raziskava prispeva k razvoju govornih virov za slovenščino ter nudi osnovo za nadaljnje jezikoslovne, psiholingvistične in tehnološke študije.
|