Izvleček
Primerjalna analiza upodobitve čarovnic v nemških in angleških ljudskih pripovedkah iz dolgega 19. stoletja
Magistrsko delo obravnava upodobitev čarovnic v nemški in angleški ljudski književnosti v obdobju t. i. dolgega devetnajstega stoletja (1789–1914). Osredotoča se na to, kako lik čarovnice odraža družbene tesnobe, verske predstave, spolne konstrukte in patriarhalne
strukture. Delo utemeljuje tezo, da v proučevanih pripovedih čarovnice delujejo kot prilagodljivi pripovedni konstrukti, skozi katere se odražajo družbeni strahovi, povezani z
neznanim, žensko neodvisnostjo, gospodarsko nestabilnostjo in moralnim neredom.
Raziskava temelji na primerjalni analizi 67 besedil (34 nemških in 33 angleških), ki vključujejo tako pravljice kot legende. Na podlagi klasifikacije ljudskih pripovedi Stitha Thompsona študija preiskuje pet ključnih vidikov upodobitve čarovnice: preobrazbe v živali in živalske spremljevalce (t.i. »familiars«); fizični videz in stereotipe o starosti; škodljivo magijo in mehanizme pripisovanja krivde (grešni kozel); dobrohotne magične ženske like; ter verski okvir
čarovništva in demonologije znotraj izbranih literarnih del.
Analiza nakazuje, da je opažene razlike med obema izročiloma mogoče delno pripisati njuni različni žanrski sestavi. Nemški korpus vsebuje večji delež pravljic kot angleški; v njem prevladujejo simbolni in moralni vzorci upodabljanja, in motivi kot so preobrazba, kaznovanje in ponovna vzpostavitev reda. Nasprotno pa v angleškem korpusu prevladujejo legende, v katerih so čarovnice pogosteje povezane z lokalnimi skupnostmi, zgodovinskimi tesnobami ter
konkretnimi očitki o družbeni in gospodarski škodi. Magija preobrazbe igra pomembnejšo vlogo v nemškem korpusu, medtem ko se v angleškem korpusu pogosteje kot aktivni akterji
pojavljajo živalski spremljevalci (t. i. »familiars«).
V obeh analiziranih korpusih je podoba čarovnice mestoma oblikovana na podlagi fizične drugačnosti in družbene marginalizacije. Čeprav analiza razkriva določene vzorce glede starosti in videza, ne obstaja enoten, nespremenljiv arhetip. Študija prav tako izpostavlja pozitivne in
moralno ambivalentne ženske magične figure. V angleškem korpusu se izraz »čarovnica« (witch) občasno uporablja za dobronamerne ali moralno ambivalentne figure, medtem ko so
dobronamerne ženske magične figure v nemškem korpusu pogosteje poimenovane z drugimi izrazi, na primer »modra ženska« (wise woman).
Analiza tudi kaže, da imata krščanski in demonološki interpretativni okvir – zlasti podoba hudiča in koncept zaveze oz. pogodbe s hudičem – nezanemarljivo vlogo pri upodabljanju čarovnic v obeh korpusih. Študija naposled ugotavlja, da čarovnica ni bila statičen literarni
arhetip, temveč dinamična figura, ki so jo oblikovali kulturni kontekst, žanrske konvencije in zgodovinske okoliščine.
|
