Članek raziskuje dialog med otoškimi študiji in uprizoritvenimi študiji z dveh teoretskih vidikov, ki izhajata iz različnih kontekstov. Esej se začne z rekonstrukcijo nekaterih ključnih momentov razvoja otoških študijev kot znanstvenega področja, pri čemer je izpostavljen obrat od otoške lege (ang. insularity – op. prev.) kot nespremenljivega geografskega stanja k otoškosti (ang. islandness – op. prev.) kot relacijski epistemološki perspektivi. Nato prouči dva koncepta, ki prispevata k vzpostavitvi dialoga med otoškimi študiji in uprizoritvenimi študiji. Plitvina (ang. shoal – op. prev.), pojem, ki ga je Rebecca Schneider razvila v atlantskem kontekstu, izpostavlja obalna območja kot epistemološke pragove, kjer se telesa, zgodovine in okolja srečujejo v nestabilnih in transformativnih odnosih . Transpasifika, koncept Diane Looser, ki izhaja iz pacifiških študijev in transpacifiških znanstvenih dognanj, predlaga relacijski okvir za analizo, kako se uprizarjanje razširja po otokih, skupnostih v diaspori in globalnih omrežjih. S skupnim branjem obeh perspektiv se razkrije, kako lahko uprizarjanje in otoškost razumemo kot relacijska procesa, ki ju oblikujejo gibanje, nestabilnost in ekološka soodvisnost. S srečanjem otoških študij in uprizoritvenih študij se torej odpre plodno analitično področje za raziskave, kako umetniške prakse prispevajo k rekonfiguraciji otoških svetov in njihovih širših epistemoloških konfiguracij.
|
